Lani je bilo po podatkih osrednjega slovenskega lovskoinformacijskega sistema, ki ga upravlja Gozdarski inštitut Slovenije, odstreljenih 13.759 divjih prašičev, predlani 18.508, letos pa 8443. Država lov na divje prašiče finančno spodbuja, kljub večjemu odstrelu pa je populacija divjih prašičev v Sloveniji še vedno previsoka in povzroča veliko škodo na kmetijskih površinah, tudi na območju Dolenjske, Bele krajine in Posavja. To škodo so dolžne poplačati lovske družine, a so njihovi prihodki običajno manjši od samih škod. Kmetje se zato sprašujejo, kako naprej.

Jelen se je pasel v silosu

»Govorimo o treh vrstah divjadi, divjem prašiču, jelenjadi in ne nazadnje zaščiteni vrsti – bobru. Že samo v Mirnski dolini je teh živali toliko, da bi jih bilo dovolj za vso Slovenijo. Pri jelenjadi smo nemočni, kajti jelen je odličen športnik v skoku v višino, ograj zanj ni. Najhujši pa je divji prašič,« pravi Andrej Lenarčič, predsednik Govedorejskega društva Trebnje. Na kmetiji v Bruni vasi pri Mokronogu Lenarčičevi redijo 140 glav živine, obdelujejo 75 hektarjev kmetijskih zemljišč in 30 hektarjev gozda. »Pri nas se divji prašič pojavlja od pomladi do jeseni, rije vsak drugi dan, tako da smo mu morali določene dele površin že odstopiti. Med 22. uro in polnočjo opazim od 20 pa tudi do 30 divjih prašičev na njivi. Toda menim, da kmetijsko zemljišče pač ni namenjeno krmljenju divjih živali,« je jasen Lenarčič, ki je prvo okroglo mizo o tej problematiki pripravil pred tremi leti, vendar bistvenih sprememb na bolje ni, le divjadi je vse več.

Ko divji prašič »napade« njivo koruze, je ta uničena, pogrizena, zbita na tla. »Poleg tega divji prašič na sebi nosi parazite, ki jih pušča z drgnjenjem v še stoječe rastline, mi pa to koruzo posiliramo, konzerviramo in s tem hranimo domače živali. Tako nehote parazite s krmo zanesemo v domače živali in si s tem nevede povzročamo škodo,« dodaja. In kaj bi bila po njegovem mnenju rešitev? »Življenje iz leta 1980,« odvrne. »Divjadi je bilo bistveno manj. Ko sem bil otrok, je bil že čudež, če si videl srno. Danes pa se srna pase na vrtu, kune mimogrede podavijo piščance, šakal je že na kmečkem dvorišču, jelen pa se je pri nas doma kar v silosu pasel s koruzno silažo.«

Odškodnine mizerne, ograje visok strošek

Odškodnine za škodo, ki jo na kmetijskih površinah povzroči divjad, so dolžne plačevati lovske družine, ki pa so prostovoljska organizacija, njihov proračun je skromen, temu primerno so skromne tudi odškodnine. Mnogi kmetje zato škode, ki terja tudi veliko papirnega dela, ne prijavljajo. Po podatkih novomeške enote kmetijsko-gozdarskega zavoda je bilo lani na območju Posavja izplačanih 6610 evrov odškodnin, na kočevsko-belokranjskem območju 12.000 evrov in na novomeškem območju 25.000 evrov. Nekateri kmetje sicer svoje površine delno zaščitijo z ograjami, vendar gre za velik finančni strošek, ograjevanje je pogosto celo dražje, kot je vrednost pridelka, pravi Jernej Redek, predsednik novomeške območne enote Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije. Poleg tega je nemogoče ograditi vse obdelovalne površine. Edina rešitev je tako po njegovem mnenju večji odstrel. »In zakaj kmetje ne prijavljajo škode? Saj dobijo neko odškodnino, toda ta ne zadošča niti za nakup nadomestne krme,« pravi Redek. »Živali ne jedo evrov, pač pa potrebujejo zdravo, kakovostno krmo,« dodaja Andrej Lenarčič. »Divji prašič pa točno ve, katera koruza je boljša. Najraje ima poltrdinko, ker ima več beljakovin kot druge sorte.«

Po podatkih Andreja Andoljška s Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije se je populacija divjadi v Sloveniji v zadnjih desetih letih podvojila, če ne že potrojila. Tudi odvzem divjega prašiča je bil v zadnjih dveh letih bistveno povečan, a še vedno ne dovolj, da bi bilo stanje vzdržno. »Na višino odvzema in pripravo lovskih upravljalskih načrtov vpliva prav število prijavljenih škod. Zato pozivamo: prijavljajte škodo,« je kmete nagovoril Andoljšek. Kmetijski svetovalec Vinko Mrzel s Kmetijsko-gozdarskega zavoda Novo mesto ob tem izpostavlja tudi problematiko afriške prašičje kuge, ki ogroža prašičerejo kot pomembno kmetijsko in gospodarsko panogo. »Močan dejavnik prenosa so ravno divji prašiči. Večja kot je populacija, večja je možnost za prenos te bolezni. Zato je morda prišel čas za bolj drastične ukrepe za zmanjšanje populacije. Navsezadnje se lahko zaradi prašičje kuge preveč zmanjša tudi sama populacija divjega prašiča, ki je vendarle pomemben del biodiverzitete. Nobene skrajnosti si ne želimo,« pojasnjuje Mrzel.

Finančne spodbude za večji odstrel

Za vsakega divjega prašiča, odstreljenega nad določeno minimalno letno osnovo (omejitve navzgor ni), država lovskim družinam izplača finančno spodbudo. Za moškega divjega prašiča, starejšega od enega leta, dobijo 50 evrov, za samice in prašiče, mlajše od enega leta, pa po 100 evrov. Lani je država v ta namen izplačala 431.000 evrov. V lovski družini Tržišče so predlani ustrelili 84 prašičev, kar je največ v vsej 76-letni zgodovini družine, lani le 38, kar je minimalna osnova, letos pa že 54. »Sledimo potrebam po zmanjšanju števila divjih prašičev, kar nam je na neki način uspelo. Toda ob tem nihče ne pomisli, da za to lovec porabi ogromno svojega prostega časa, saj mora prašiča čakati več ur, poleg tega je tudi nevarno,« pove Janez Kukec, starešina lovske družine Tržišče. »Ker smo odstrelili več prašičev od določene osnove, smo iz tega lahko delno poplačali odškodnine. Da bi kot lovska družina poplačali vso škodo, pa ni nobene možnosti. Članarine plačujemo iz svojega žepa. Povprečna lovska družina, kot je naša, ima slabih 5000 evrov stroškov zgolj za plačilo koncesnine in članarin raznim zvezam, društvom. To je strošek, ki ga moramo poravnati, če želimo obstajati.«

Po besedah Saše Novinca iz sektorja za lovstvo na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano lahko lovske družine vsako leto zaprosijo za znižanje koncesnine. »Lovska družina pa je dolžna plačevati škodo po divjadi na kmetijskih kulturah in seveda gre to iz njihovega denarja, ki ga zaslužijo s prodajo divjačine. Država krije le škodo po divjadi na nelovnih površinah.« Z okrogle mize bi bilo tako mogoče potegniti sklep, da bi bilo treba evidentirati območja, kjer nastaja škoda, in tam intenzivirati odstrel. Sicer se lahko zgodi, da bo zaradi previsoke populacije divjadi prihajalo celo do opuščanja kmetovanja.