Po 65 letih, ko so z maturitetnim izpitom zaključili šolanje na Srednji lesarski šoli na Aškerčevi cesti v Ljubljani, je pet takratnih maturantov – skupaj z nami – ponosno sedlo v šolske klopi. »Danes je naš razred učiteljska zbornica, stopnice v prvo nadstropje šole pa so še bolj obrabljene, kot so bile v naših časih,« se je z nasmehom spominjal Filip Luka Maučič. Na srečanje s svojimi sošolci – vsako leto se jih zbere manj – je iz Haloz najprej odšel v Maribor, nato pa sta skupaj z Jožetom Žerdinom sedla na hitri vlak. »No, o hitrosti raje ne bova govorila,« sta povedala ob pozdravu.

Reševali devizno bilanco Jugoslavije

Med prvimi sta za mizo sedla Samo Oblak in Stanislav Pirc, ki je druženje tudi organiziral. Kot zadnji se je v Ljubljano z Bleda pripeljal še Bojan Zajc. »Vsako leto nas je manj. Pred desetimi leti nas je bilo dvanajst«, je povedal Pirc in dodal, da se sicer srečajo vsako leto. To je potrdila tudi ravnateljica Srednje lesarske šole Majda Kanop, ki je gospode sprejela že pred desetimi leti, in med sproščenim klepetanjem v smehu dodala: »Klepetajo pa huje kot naši dijaki. Tudi mobilni telefoni jim stalno zvonijo. Tega v učilnicah sicer
ne dovolimo.« V opravičilo naj povemo, da je telefon zvonil le v času, ko se je ekipa nekdanjih sošolcev zbirala. Na vprašanje, kako so se med poukom pogovarjali, ko to ni bilo dovoljeno, se je Maučič spomnil na listke, ki so leteli po učilnici. »Ko je bilo treba, so leteli tudi 'plonk' listki. Lahko rečem, da smo živeli v veliko lepšem vzdušju.«

Čeprav so bili sredi petdesetih let prejšnjega stoletja težki časi, veliko je bilo odrekanja, so vseeno veseli, da so ustvarjali v času, ko je bila lesna industrija na vrhuncu. »Reševali smo devizno bilanco Jugoslavije. Slovenija z lesno industrijo, Hrvatje s turizmom,« je pojasnil Žerdin in omenil le nekaj močnih podjetij: Meblo v Novi Gorici, kamniški Stol, Marles v Mariboru, cerkniški Brest, Lesonit v Ilirski Bistrici, Kli Logatec.

Kovnica mladega kadra

Drugače kot danes, ko tehnične šole težko zapolnijo svoje programe, je bilo v povojnem času veliko ljudi s tehničnim znanjem. »Ogromno siromakov, od prvoborcev naprej, je imelo prednost pri izboru šole. Večina jih je šla na elektro in strojno šolo. Zame je zmanjkalo prostora. Že pokojni ravnatelj je vedel, da smo potegnili kratko, zato naju je z očetom povabil na lesno šolo. Da je šala še večja, z očetom s sabo nisva imela denarja, zato nama je on kupil celo kolke, ki so bili potrebni pri vpisu,« se je spominjal Pirc in dodal, da mu še danes ni žal. »Les je čudovita stvar. Spomnim se, da je takratni predstojnik Miloš Slovnik menil, da mestni ljudje ne znamo ceniti lesa, ampak je to bolj za podeželske fante,« je pripovedoval Pirc, Ljubljančan, ki je bil za svoje delo tudi nagrajen.

Ker na V. državni gimnaziji, danes Poljanski gimnaziji, prvega letnika ni opravil, je Samo Oblak šolanje naslednje leto začel na lesni šoli. »Bilo je celo težje kot na gimnaziji, a so mi predmeti očitno ustrezali,« se je spomnil Oblak, ki je poklicno kariero nato gradil v Kli Logatec. »Seveda ti je šola dala ogromno tehničnega znanja. Kli je bilo nekoč veliko podjetje, znotraj katerega smo sami vzgajali mlade kadre. Dober mehanik je moral zrasti v tovarni, v šoli se je došolal. Ti kadri so bili dragoceni,« je povedal in dodal, da je dobival štipendijo in je lahko krasno živel. »V naših časih je država poskrbela za strokovnost mladih ljudi. Tovarne so bile kovnica mladega kadra,« je dejal Oblak. Žerdin ga je dopolnil z besedami, da je prav štipendija pomagala mladim dijakom, ki so v Ljubljano prišli iz ruralnega okolja. »Med tednom smo živeli v domu na Vidovdanski. V prvem letniku stavba A ni imela stranišč, tako da smo hodili v drugi blok. In še tam so bila turška stranišča, 'čučavci',« se je spominjal Žerdin in omenil še strog red, ki je veljal v domu. »Veselili smo se sobotnih plesov, ki smo jih imeli v dvorani doma. Vsi smo se učili plesati,« je povedal Maučič, Zajc pa je dodal, da so se prve korake učili prav pri mojstru Jenku.

Morda tudi zato težav s soplesalkami za maturantski ples niso imeli. »Seveda to ne pomeni, da se nismo borili za dekleta. Pomembno je bilo, kdo bo hitreje prišel do najbolj luštne,« je spomine obujal Oblak. Žerdin je pristavil, da so na ples vodili bodoče vzgojiteljice iz Dijaškega doma Anice Černejeve in dekleta iz administrativne šole. »Luštna so bila tudi dekleta, ki so na naši šoli obiskovala oddelek kemije,« je bilo še mogoče slišati.

Mesec prakse med počitnicami

Pomemben del šolanja je bila tudi praksa. Kot so povedali sogovorniki, je obvezna praksa potekala med počitnicami. »En mesec počitnic smo dali za prakso, preostanek za delovne brigade,« je dejal Zajc, Pirc pa ga je spomnil, da se jih sam nikoli ni udeležil. »Po končani praksi sem si na Celovški, pri izdelovalcu lesenih igrač, uredil počitniško delo. Od 6. ure zjutraj do 18. ure popoldne. Pri štirih otrocih in eni pisarniški plači sem moral zaslužiti za šolo. Tudi štipendije nisem imel, saj se nisem želel vezati na podjetje,« je povedal Pirc in dodal, da je tudi med letom vsak petek in konec tedna služil denar. »Kako me je bilo strah ponedeljkov, ko smo imeli pri profesorju Franji Sgermu tri ure skupaj predmet 'Izmera lesa'. V tem času je znal vprašati cel razred. Zgodilo se je, da sem vstal in se tovarišu opravičil, da nisem pripravljen,« je pripovedoval Pirc in s tem odprl debato o predmetih in vsebinah, ki so jim delale preglavice. Po obisku šole so bivši maturanti odšli na druženje v gostilno pod Šmarno goro, kjer so še naprej delili svoje spomine na mladost.