Če je pod prejšnjo vlado kazalo, da tudi v novi večletni evropski finančni perspektivi do leta 2027 država ne bo našla denarja za izboljšanje potresne varnosti večstanovanjskih stavb, bi se po zadnjem osnutku programa evropske kohezijske politike, ki ga je nova vlada poslala v Bruselj, za ta namen vendarle lahko našla sredstva. Program je po osnutku vreden 4,48 milijarde evrov, pri čemer naj bi evropska kohezijska sredstva znašala 3,21 milijarde evrov, še 1,27 milijarde evrov pa naj bi prispeval državni proračun. Dobra milijarda evrov naj bi bila namenjena zeleni preobrazbi, za katero naj bi iz kohezijskega sklada počrpali 726 milijonov evrov, in prav v okviru tega prednostnega načrta naj bi zagotovili tudi sredstva za spodbujanje energetske prenove zasebnih večstanovanjskih stavb, ki ob energetski vključuje tudi protipotresno in protipožarno prenovo.
V osnutku programa evropske kohezijske politike je izrecno navedeno, da bi lahko z evropskimi in državnimi sredstvi podprli več demonstracijskih pilotnih projektov celovitih obnov stavb, na podlagi katerih bi lahko v nadaljevanju zastavili bolj ambiciozne načrte protipotresne utrditve problematičnih večstanovanjskih stavb. Po raziskavah v takih stavbah v Ljubljani živi več kot 40.000 ljudi, kar je seveda povezano z bistveno gostejšo poselitvijo, dejstvom, da mesto leži na potresno ogroženem območju, in tem, da so bili številni večstanovanjski objekti zgrajeni pred uveljavitvijo standardov protipotresne gradnje po skopskem potresu konec šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Doslej fokus le na javnih stavbah
V Ljubljani je posebej problematičnih 15 stolpnic, za katere so v raziskavi konec leta 2019 ugotovili, da na lestvici potresne varnosti stolpnice ne dosegajo niti desetih odstotkov, pri čemer so za stolpnice, ki se nahajajo na Štefanovi ulici 15, Hrvatskem trgu 2, Rozmanovi ulici 2, Pražakovi ulici 6 in Cigaletovi ulici 8, ugotovili zgolj 7-odstotno odpornost. Omenjenih pet stolpnic po raziskavi tako sploh ni mogoče potresno dovolj utrditi, zato zanje kot edino rešitev navajajo rušitev in nadomestno gradnjo. Problematična je po raziskavi tudi utrditev stolpnic na Sketovi ulici 6 in Grablovičevi ulici 32, saj je mogoča le notranja utrditev, kar pomeni, da bi morali stanovalce izseliti, nosilne zidove porušiti in sezidati nove, kar bi bilo le 800 tisočakov ceneje, kot če bi stolpnico porušili in zgradili novo, pri čemer bi v drugem primeru prišli do sodobnih in bistveno vrednejših stanovanj. Edine stolpnice, ki bi jih po raziskavi lahko smiselno utrdili, so tiste, ki stojijo ob Streliški in Hudovernikovi ulici pod grajskim gričem.
Ker so bila nepovratna sredstva prek razpisov Eko sklada na voljo le za projekte energetske sanacije stanovanjskih stavb, so si na ljubljanski občini, ki je financirala študijo, prizadevali, da bi z evropskimi sredstvi izpeljali vsaj kakšen pilotni projekt protipotresne utrditve večstanovanjske stolpnice, a trud doslej ni obrodil sadov. Že nekaj časa je jasno, da sredstev ne bo na voljo v načrtu za okrevanje in odpornost po epidemiji, v katerem se je po pojasnilih nove vlade država osredotočila na stavbe, ki so v epidemiji najbolj rizične za širjenje virusa in na katerih se poleg energetske v nekaterih primerih že izvaja tudi protipotresna sanacija.
Po prvih osnutkih je kazalo, da denarja za ta namen ne bo niti v novem kohezijskem programu do leta 2027, a je v zadnjem osnutku očitno prišlo do spremembe. »Financiranje iz evropskega kohezijskega programa bo naslavljalo stavbe, ki niso bile zajete v načrtu za okrevanje in odpornost, so pa nujno potrebne prenove zaradi slabe energetske učinkovitosti. Z ukrepi bomo prispevali k cilju povečanja energetske učinkovitosti do leta 2030 za vsaj 35 odstotkov,« so zapisali v programu. Pri tem se opirajo tako na dolgoročno strategijo energetske prenove stavb do leta 2050 kakor resolucijo o krepitvi potresne varnosti. Raziskava ljubljanske fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki je bila v podporo pri pripravi resolucije, je strošek utrditve stavb v Sloveniji ocenila na 2,5 do 6,1 milijarde evrov (s srednjo vrednostjo 4 milijarde), kar pomeni, da bi morali v naslednjih 30 letih v sanacijo stavb vložiti od 82 do 202 milijona evrov na leto.
Pilotnim projektom kaže dobro
Zaenkrat še ni jasno, ali se bo država tega problema lotila na sistemski ravni, pri čemer bo ključno predvsem vprašanje, kako bo lastnike spodbudila k celoviti sanaciji stavb. Avtorji raziskave recimo kot eno od mogočih rešitev predlagajo potresne kupone, ki bi jih v sklad za krepitev potresne varnosti vplačevali lastniki stavb glede na oceno njihove potresne odpornosti. Po zgledu energetskih izkaznic bi tako za stavbe izdelali tudi potresne izkaznice in jih glede na potresno odpornost razvrstili v sedem razredov: od najboljšega A do najslabšega G.
Lastniki stavb iz razreda A v sklad ne bi vplačevali, za stavbe iz razreda B bi predvideli letni potresni kupon v višini 115 evrov na 100 kvadratnih metrov neto tlorisne površine, za stavbe v najslabšem razredu G pa bi kupon stal 455 evrov. Če bi sistem zaživel, bi po raziskavi v 30 letih zbrali 4,9 milijarde evrov, kar za 900 milijonov evrov presega srednjo vrednost ocenjenega stroška utrditve, kar lahko »predstavlja rezervo za morebitno potresno sanacijo in rekonstrukcijo poškodovanih stavb ter za financiranje ostalih ukrepov iz načrta strategije upravljanja tveganj«.
Če vprašanje financiranja protipotresne utrditve večstanovanjskih stavb ostaja odprto, pa ljubljanska občina vsaj pri najbolj ogroženih stolpnicah poskuša narediti vse, kar je v njeni moči, da bi prišlo do njihove sanacije. Tako so za osem od 15 stolpnic v Hudovernikovi in Streliški ulici, pri katerih je mogoča zunanja utrditev in za katere so si etažni lastniki zaželeli, da bi utrditev izkoristili za povečanje površin in ureditev stanovanj v terasni etaži, začeli pripravljati občinski podrobni prostorski načrt. Prav za teh osem stolpnic obstaja največja verjetnost, da bi ob angažiranih etažnih lastnikih pristale med pilotnimi projekti, ki bi bili deležni tudi nepovratnih evropskih sredstev.
