V mestnem kinu Kinodvor bodo letos izvedli deset filmskih dogodkov, prilagojenih za gluhe in naglušne. To pomeni, da bodo vsi filmi, tudi slovenski, opremljeni s podnapisi, pogovori z gosti, ki bodo sledili po vsaki projekciji, pa bodo simultano izpisani na platno in hkrati tolmačeni v slovenski znakovni jezik. Prejšnji četrtek so uspešno izvedli drugi takšen dogodek, na katerem so slišeči in gluhi skupaj uživali v mehiški filmski uspešnici Radikal, ki je na festivalu Sundance prejela glavno nagrado občinstva. Resnična zgodba o nekonvencionalnem učitelju, ki je z radikalno drugačnim pristopom na zanemarjeni, obrobni mehiški osnovni šoli pri učencih, ki so bili med najslabšimi v državi, odkril njihov pravi potencial, je služila za uvod v pogovor z dr. Marjetko Kulovec, učiteljico v Zavodu za gluhe in naglušne ter prvo gluho doktorico znanosti pri nas.
Sprememba, ki nastane
Podobno kot otroci iz revnega mesta Matamoros na severovzhodu Mehike, ki so se soočali s številnimi ovirami in najbrž nikoli ne bi uspeli najti trohice perspektive, če ne bi bilo nenavadnega učitelja Sergia, se je morala tudi Marjetka Kulovec boriti za to, da je bila v robustnem šolskem sistemu videna in slišana: »V filmu me je pritegnilo to, kako je učitelj znal spodbuditi otroke. Pri vsakem je videl, kaj skriva v sebi. Mnogi med njimi so bili v dilemi, ali so sploh dobri, ali sploh kaj znajo. To me spominja na mojo preteklost, ko so mi vsi govorili: 'Ti si gluha, ti ne moreš', in so me s tem poniževali. V družini in okolju sprva nisem imela podpore. Ne znam opisati, kakšna sprememba lahko nastane, ko ti nekdo reče: 'Ti si sposoben, lahko greš naprej.'«
Kot profesorica defektologije za osebe z motnjami sluha že 30 let poučuje gluhe in naglušne. Tudi njen pristop ni okleščen v kalup rigorozne učne metode, je pojasnila: »Z učenci se veliko pogovarjam, pripovedujem jim zgodbe. Med vodenjem učnega procesa jim govorim tudi o tem, kar sama rada počnem, kaj me zanima, in si vzamem čas za tiste, ki bi se mi radi zaupali. Vedno jim dam možnost, da stvari delijo z menoj. Učim tudi slišeče – le da njim bolj podajam informacije o gluhoti, o tem, kaj pomeni skupnost gluhih. Nekateri dijaki zelo hitro dojamejo in opazijo, da so gluhi sposobni za delo, da veliko znajo, da so pismeni.«
Edina ovira med slišečim in neslišečim svetom je jezik. Ko se je med pogovorom iz občinstva dvignila roka in je sledilo vprašanje, kaj naj slišeči naredijo, da bi se gluhi bolje počutili, je bila Marjetka Kulovec jasna: »Učenje znakovnega jezika.« Jezik namreč vidi kot sredstvo razvijanja in prilagajanja drug drugemu.
Tako se zgodi napredek
Špeli Rotar, novinarki Spletne TV Zveze društev gluhih in naglušnih, ki se je prav tako udeležila projekcije, je kot gluhi osebi pomembno, da smo v svetu skupaj, in ne vsak posebej v svojem predalčku. »Le tako lahko človeštvo napreduje. Ko gluhe sprejme več ljudi, dobivamo več informacij in se lahko skupaj učimo v raznolikosti.« Pohvalila je projekt Kinodvora, ki pomeni velik korak k dostopnosti za omenjeno skupino ljudi. Kot deklica si je nadvse želela gledati slovenske risanke in filme, pa ji je le redko uspelo najti primerne podnapise. Ker ni mogla razumeti, kaj se v filmih dogaja, se je počutila izključeno. »Ta projekt različnim generacijam omogoča, da lahko spremljajo filmsko produkcijo, iz katere se lahko človek veliko nauči. Podnapisi so pri tem ključni.«
Pri slišečih opaža, da se ti želijo učiti znakovnega jezika in da jih je v tej smeri treba tudi spodbujati. »Zgodovinsko gledano je bilo zelo veliko korakov napačnih. Ljudje so mislili, da se moramo gluhi naučiti govoriti oralno in da bomo tako vključeni v večinsko družbo, a to ne drži. Prvi korak bi moral biti, da bi se slišeči naučili kretati. Če bi se to zgodilo, bi bilo zdaj precej drugače – gluhi bi se lažje vključevali v družbo, komunikacija bi bila lažja, podpora in tudi borba za obstoj bi bili drugačni. Zdaj je naloga gluhih, da začnemo to spreminjati, da se mi manj učimo tega, kako biti slišeči, in namesto tega slišečim predamo svoje znanje, jim povemo, kaj pomeni znakovni jezik, da nas bodo ti lažje sprejeli. Če bi država to podpirala, bi se to odvijalo veliko hitreje.«
