»Živijo, legenda.« »Kako si?« »Slabo po svoje …, drugače pa je vse v redu,« sta si na pozno aprilsko dopoldne v pozdrav rekla dva od stalnih obiskovalcev lokala na Igriški. Za srečanje se nista dogovorila, temveč sta naletela drug na drugega, čemur je sledilo druženje. In prav tako to gre, nam je pojasnil pisatelj Mate Dolenc, ko smo ga ustavili na našem obhodu po tem ljubljanskem družabnem predelu. »Tu se že desetletja dobivamo, nič ni dogovorjeno, razen občasno, če je kakšen rojstni dan. Sicer pa vsak pride, ko mu paše, in na koga naleti,« pove Dolenc, ki je del redne zasedbe na Ferantu.
»Ura je dopoldne,« eden od članov večjega stalnega omizja v lokalu LivingRoom odgovori na vprašanje, ali so zmenjeni za uro, kdaj se dobivajo. Gre za spontano, a obenem redno druženje. »Tu imamo abonma,« doda drugi član stalne zasedbe, ki se je v eni uri že občutno povečala. Na Ferantu se dobivajo že dolgo, pravijo, da že kakšnih 40 let. »Tu imamo že korenine,« je mogoče slišati v skupinskem pogovoru s stalnim omizjem, katerega člani so med seboj različno povezani. Eni se poznajo še iz študentskih časov, drugi so se spoznali v lokalu, eni živijo blizu, drugi spet ne tako zelo. V študentskih letih so nekateri hodili tudi v nekdanjo bližnjo gostilno Lovec in Pod lipo, v bar Ferant, ki je bil nekoč ob Mercatorju, pa v sosednji bar Vesolje in zadnje čase predvsem v LivingRoom, ker »bolj piha«, na poletni aprilski dan na vrtu lokala pove eden od gostov. Del stalne zasedbe so tudi nekdanji šumijevci, ki se družijo tudi v sosednjem lokalu La vie, ki ga zadnja leta odprejo šele popoldne.
Od hišnika do politika
V Vesolju in LivingRoomu je socialna slika gostov zelo raznolika. »Vsi zahajajo sem, od hišnikov do direktorjev in politikov,« družbeno sliko strne Uroš Belina, najemnik lokala LivingRoom. Veliko je gostov iz soseske, tako v Vesolju kot v sosednjem LivingRoomu pa se družijo tudi študentje in profesorji z okoliških fakultet, starši otrok iz osnovne šole čez cesto ter gledališka in širša kulturna ter intelektualna scena. Okoli desetih dopoldne med tednom pa je v obeh lokalih živahno, ko na kavo med glavnim odmorom pridejo dijaki iz bližnjih srednjih šol.
»Veliko je stalnih strank, so stalna omizja,« še o značaju lokala pove Uroš Belina in v notranjosti pokaže na mizo ob točilnem pultu, kjer je »klubska miza«. Eden od rednih gostov v LivingRoomu je tudi upokojeni konservator Uroš Lubej. »Stanujem blizu in doma ne pijem kave, temveč grem na kavo ven,« pravi sogovornik, ki sedi na vrtu na Igriški, kjer mize, postavljene na ulici pod košato lipo, delujejo skoraj kot druženje na kakšnem domačem dvorišču.
Sogovornik doda, da bližina lokala ni edini kriterij izbire, temveč mora biti tudi »dobra kava in energija«. Na pavzo v dnevu, kot temu reče, v LivingRoom lahko zaide tudi večkrat na dan. »Uroš, kapučino,« natakarji že od daleč rečejo, ko ga zagledajo, še opiše domačnost prostora.
Tako kot drugi stalni člani bara na Igriški tudi Lubej pozna velik del gostov, kadar mu paše, se druži, če ne pa sam spije kavo. Takšni lokalni lokali so zanj del živega mesta. Ti, ki so »mesto in vas obenem. Ko prideš v svoj lokal, kjer srečaš ljudi, ki jih poznaš, se lahko pogovarjaš, družiš.« Poleg tega je pozitivna stran lokalov na Igriški tudi, da v njih praktično ni turistov. So nekakšen žep v središču mesta in ne glede na to, da je v okolišu nekaj turističnih nastanitev, turisti bolj ciljajo na strogi center in se na Ferantu le kdaj pa kdaj ustavijo na kakšni kavi.
V LivingRoomu pa ohranjajo še eno redko kulturo, to je branje časopisov, kar so prizori, ki so bili včasih tesno povezani s kavarnami, a v digitalni dobi izginjajo. Po besedah Beline pride zjutraj na kavo in časopis le še nekaj ljudi. »Med seboj se poznajo in si jih podajajo. Pred 12 leti je veliko več ljudi tu bralo časopise, tako da smo v trafiki kupovali dvojne izvode. Skozi leta je tega vedno manj, samo starejši imajo to navado.« Prav tak ritual ima tudi Lubej, ko enkrat čez dan ob kavi v lokalu prebere dnevni časopis.
V Vesolju že tretja
generacija lastnikov
Del igriške scene je tudi družinski lokal Vesolje, ki ga vodi že tretja generacija. »Lokal je odprl moj dedi leta 1950, ko se je preselil v Slovenijo iz makedonske vasi Gostivar,« pripoveduje Buhari Haliti, ki z bratom Arbonom vodi lokal, lastnik pa je njun oče Šahidin. V preteklosti so lokal tudi oddajali, zdaj pa ga že nekaj časa spet upravljajo sami. Domačnost, ki jo sooblikujejo stalni gostje ali zaradi tega stalni sploh postanejo, je poleg družbeno raznovrstne klientele del identitete tudi tega lokala. Z marsikaterim gostom se poznajo po imenu, pripoveduje Buhari Haliti. Njegov oče pa dodaja, da se z nekaterimi tudi spoprijateljijo.
»Nekatere stalne stranke so vsak dan tu in ko jih nekaj časa ne vidiš, se sprašuješ, kaj je z njimi. K nam je ves čas na kavo hodil recimo tudi gospod, ki je bil star 93 let, a je žal pred kakšnim mesecem umrl,« še pove Buhari Haliti. Pri čemer pokaže, kako so lokali v mestih lahko tudi eno od pomembnih socialnih središč za starejše prebivalce, še toliko bolj, če živijo sami.
Mikroskupnost v lokalu La vie
V lokalu La vie obstaja mikroskupnost v pravem pomenu besede. Ko smo ga obiskali v sredo zvečer, so ga napolnili stalni gostje različnih generacij, ki se med seboj poznajo. V sproščenem in komunikativnem vzdušju se je velika skupina znancev in prijateljev iz kulturne sfere družila ob zvoku kitar, prepevanju, pogovorih in smehu. Kulturni program je stalnica tega lokala, ob sredah kitaristi, brata Miro in Jerko Novak ter Aleš Strajnar, poskrbijo za glasbo v živo, dvakrat na mesec prirejajo koncerte, enkrat na mesec tudi razstave in občasno literarne večere ter predavanja, pove najemnik lokala Uroš Herlec. Sicer geolog, ki dela po vsem svetu, vodenje lokala pa je njegov »hobi program«. Gre za to, da se pokrijejo stroški lokala, in ne da bi šlo za profitno dejavnost, pojasni Herlec, ki je lokal prevzel pred kakšnimi tremi leti. A Igriško pozna že 40 let. V vseh teh letih, najprej študijskih in potem delovnih, ko je bil zaposlen na fakulteti, je tu srečeval veliko ljudi. Sedaj pa se stari prijatelji dobivajo v La vieju in med njimi je veliko nekdanjih šumijevcev. Pravzaprav je La vie podaljšek Šumija, pravijo. »S temi ljudmi, ki so malo starejši od mene, se rad družim, ker vedo, kaj je prav in kaj ni. Imajo svoja merila. To je ideja skupnosti, strpnosti in različnosti,« pravi eden od laviejevcev. Neja Pečnik, ki se opredeli kot nekdanja šumijevka, poudari, da je ta lokal po duhu približek tega, kar so imeli v Šumiju. To je sproščen bar, kjer se srečujejo različne generacije in se veliko razpravlja o umetnosti, družbi, politiki … »To je odprt lokal, ki živi na več ravneh. Je zbirališče kulturnega kroga. Ima kulturni program in razprave so dobre. Je točka za srečanje, ki nam je ljuba. Saj grem tudi v kakšen drug lokal, ampak tu sem pravzaprav doma,« izpostavi še eden od gostov.
Izkušnje laviejevcev, pa tudi gostov drugih lokalov na Igriški, pripovedujejo o tem, da so ti prostori obsežne socialne interakcije živi del ustne kulture v mestu. V pogovorih poteka intenzivna izmenjava izkušenj, znanja, pogledov, idej in zgodb, lahko tudi govoric. Lokali kot »tretji prostori«, kot jih je opredelil ameriški urbani sociolog Roy Oldenburg, tako pomembno prispevajo k vitalnosti skupnosti in tudi civilnodružbenim gibanjem.
