Prostovoljno gasilsko društvo (PGD) Ljubljana Trnovo je v petek s proslavo in veliko veselico praznovalo 70-letnico obstoja. Ob tej priložnosti so proslavili tudi dolgo potrebno celovito prenovo gasilskega doma. »Porušili smo stare garaže in jih zgradili na novo. Zdaj je to dom, kot se šika,« je pojasnil predsednik društva Gašper Babnik. Ocenil je, da so za obnovo doslej dali okoli 450.000 evrov, cena pa bi bila gotovo višja, če ne bi osnovnih del opravili prostovoljno.
Še preden je zašlo sonce, se je na zelenici ob gasilskem domu zbralo vsaj tisoč obiskovalcev. Kot se spodobi za veselico, ni manjkalo čevapčičev in polke, trnovski župnik Tone Kompare pa je prenovljeni dom blagoslovil. Kot se spodobi za Trnovo, je takoj za blagoslovom sledila glasbena točka raperja Skove, ki je zapel pesem Kraj srečnega imena. Zaradi dobrodelne narave dogodka, veliko obiskovalcev in še večje naložbe ne bi nihče zameril, če bi na veselici malo navili cene. Pa je bil deciliter vina evro in pol, pivo tri, čevapčiči pa osem. Dolga vrsta je bila tudi za nakup srečk za srečelov.
Na leto tudi do 90 intervencij
Gasilci drug drugemu rečejo »tovariš«, česar na uradnih dogodkih nismo več vajeni slišati. »Gasilci smo še med zadnjimi, ki se med seboj kličemo tovariš. Z župnikom smo imeli pogovor na to temo, pa smo mu pojasnili, da ne gre za socializem, ampak za povezanost. Gasilci moramo biti tovariši, če hočemo dobro delati,« nam je pojasnil poveljnik Miha Toš. Trnovska tovarišija je vsekakor zelo uspešna. Imajo enoto tretje kategorije in skupaj s poklicnimi gasilci izvajajo javno službo v Ljubljani. »Na leto imamo od 50 do 90 intervencij, letos sicer na srečo za zdaj nekoliko manj. Predvsem se ukvarjamo z ujmami in požari. Sodelovali smo pri požarih na Krasu in Socerbu ter tudi nasploh smo čedalje bolj aktivni zunaj Ljubljane. Med lansko ujmo smo delovali v Medvodah.«
Prva gasilka Mira Poje
Zgodba društva se je začela leta 1954, ko so se trnovski člani PGD Vič odločili, da bi vendarle imeli gasilski dom bliže svoji soseski. »Pri domu sem že od začetka. Pomagala sem kopati temelje in sem delala vse, kar je bilo treba,« je začetke gasilskega društva predstavila gasilka Mira Poje. Šteje 87 let in še pred desetimi leti je bila operativka in je aktivno sodelovala pri gašenju številnih požarov in drugih nesrečah. Na društvenem začetku so do požara še hiteli s konji, ki so jih imeli v hlevu kmeta na Opekarski cesti, se še spominja Mira Poje, ki je visoka gasilska častnica druge stopnje, kar je najvišji čin v prostovoljnem gasilstvu, in je najbolj odlikovana članica društva.
Na proslavi so jo presenetili s priznanjem društva, lani pa je prejela najvišje gasilsko priznanje Matevža Haceta. Danes vsi člani o njej govorijo z globokim spoštovanjem. »V starih časih je morala imeti kar jeklene živce. V tistih časih ženske niso bile tako vpete v operativo. Ona pa je že takrat imela višji čin od marsikoga in jim je to šlo v nos,« je vlogo prve gasilke komentiral poveljnik Babnik. »V tistih časih je bilo za ženske drugače. Zdaj gremo lahko v šole in na tečaje. Takrat za gasilke niso imeli niti oblek. Zelo sem vesela tega priznanja, tudi sanjalo se mi ni, da se bodo spomnili name,« nam je povedala gasilka, sicer upokojena šivilja.
