Nekdanji novinar Boštjan Pirc, dolga leta tudi urednik na televiziji in kasneje glavni urednik Kmečkega glasa, je ob koncu 80. letih prejšnjega stoletja svojo strast spremenil v poklic, čeprav, kot pravi sam, če bi mu mnogo let pred tem kdo rekel, da bo galerist, bi se le nasmejal. Pri čemer je umetnost tesen del njegovega življenja že dolgo, vse od zgodnjih mladostniških let, na kar je vplival tudi učitelj za umetnost v osnovni šoli, slikar Janez Mežan in nato v srednji šoli Albin Lugarič, veliko pa so mu prinesli tudi pogovori s kasnejšim sosedom in prijateljem, umetnostnim zgodovinarjem Ivanom Sedejem. Pirc je pisal tudi o slikarjih, ki jih je srečeval, leta 1989, ko so Haloze prizadeli potres in poplave, pa je s Sedejem v Smeltu organiziral umetniško dobrodelno dražbo. Kot se spominja, so zbrali takratnih 40 milijonov tolarjev, polovica je šla haloškim prebivalcem in polovica umetnikom. Ko pripoveduje o preteklosti, izpostavi, kako so to bili drugi časi, ko so podjetja, med njimi denimo Smelt, BTC, Krka, Ljubljanska banka, imela svoje umetniške zbirke s kuratorji, marsikatere od teh pa je sooblikoval tudi Pirc. S svojo Galerijo 22 je organizacijsko izpeljal postavitve javnih skulptur, kar velja za granitno fontano na Trgu Ajdovščina arhitekta Janeza Lajovica in kiparja Jiržija Bezlaja, Rotarjevo kamnito Rojstvo Mobitela in Tršarjevo bronasto skulpturo Družina pred upravo BTC v Ljubljani.

Od Bežigrada do Novega trga

Prve galerijske prostore je Boštjan Pirc, potem ko je leta 1989 izstopil iz medijev in ustanovil manjše podjetje za trženje in komuniciranje Interakcija ter se vzporedno posvetil umetnosti, imel na Dunajski cesti. Izpeljal je več razstav in dražb v BTC, in ko se je posvetil izključno umetnosti, se je izza Bežigrada preselil v Zoisovo palačo, kjer je prostore najemal od občine. A ker je najemnina nenehno rasla, je ugodnejšo možnost dobil v zasebni hiši, na Novem trgu 6 v Naglasovi palači, kjer je ostal trinajst let, vse do danes, ko pri 80. letih zaključuje svojo dejavnost. Med vsemi prostori, ki jih je Pirc s svojo galerijo naseljeval, pravi, da je bil prav ta na Novem trgu najbolj prijazen. Čeprav zaradi obokanih stropov ni bil ravno po meri galerije, a ima dušo. Na prepišni lokaciji pa je vanj marsikdo vstopil. »Ob nedeljah je to bilo pravo srečevališče in zdaj, ko zapiram, mi ljudje pravijo, naj še malo ostanem, saj galerija prispeva k vzdušju, značaju središča mesta,« pravi galerist. Prav tako je galerijo obiskovalo veliko turistov, katerim je vneto pripovedoval o ljubljanski grafični šoli. V vseh teh letih je v Galeriji 22 priredil veliko razstav, vodil dražbe in ponujal širok nabor slovenskega likovnega ustvarjanja, pri čemer so med avtorji, ki jih je prodajal, France Pavlovec, Božidar Jakac, Jože Ciuha, Zoran Mušič, Andrej Jemec in drugi. Številna dela, ki jih je imel v posredniški prodaji, zdaj vrača lastnikom, veliko umetnin pa je tudi v Pirčevi lasti in vsaka nosi svojo (osebno) zgodbo. Kot denimo slika Orlov vrh Veljka Tomana, ki je nastala po tem, ko sta šla s Pircem na ta hrib. »Veliko imam Tomanovih slik, s katerim sva bila prijatelja in je zaslužen, da sem pretekel marsikateri maraton na smučkah.«

Ko Pirc razmišlja o svoji preteklosti, še pravi, kako se je kot galerist »duhovno obogatil, v galeriji si vmesnik med umetniki, njihovimi deli in občinstvom. Spoznaš zelo veliko ljudi in stvari. Vse sorte se dogaja, predvsem veliko dobrega, kdaj tudi kaj slabega.« Z obiskom je bil vedno zadovoljen, čeprav pravi, da sedanji časi niso naklonjeni umetnosti. »Vse to, kar se dogaja zadnja leta pri nas in po svetu, pandemija, vojne, vse to se pozna, poleg tega sta splošno znanje in ozaveščenost o umetnosti pri mlajših generacijah slabša. Srednji razred je nekoč redno kupoval umetnine, k čemur je prispevala tudi davčna olajšava za nakup likovnih del, ki je že dolgo ni več. Kot predsednik društva galeristov in starinarjev sem si dva mandata prizadeval, da bi jo država spet uvedla, a žal ni.« Kot še za slovenske kupce umetnin ugotavlja Pirc, gre za precejšno lokalno navezanost. »V splošnem ljudje, ki vstopijo v galerijo, skoraj po istem spisku vprašajo za umetniška imena, kot sta France Slana in Dora Plestenjak. Medtem ko tisti, ki v umetninah iščejo naložbe, povprašujejo po impresionistih. Menim, da smo pri nas podcenili ekspresioniste, poleg tega se mi zdi pri umetnosti pomemben pogled, ki sega onkraj nacionalnega, v mednarodni okvir.« Prav tako galerist še pravi, da generacije, ki so sedaj podjetniško uspešne in se zanimajo za nakup umetnin, o umetnosti večinoma zelo malo vedo. »In ko me vprašajo, kaj jim svetujem za naložbo, jim odgovorim, naj se odločijo za sliko, s katero najdejo stik. Enako rečem tudi mnogim mlajšim parom, ki so v zadnjih letih, ko so si opremljali stanovanje, vstopili v galerijo.« Da naj si izberejo vzdušje, motiv, pripoved slike, ne da iščejo takšno, za katero se jim zdi, da bi se podala h kavču.

Vrata Galerije 22 se bodo dokončno zaprla v drugi polovici meseca, še pred tem bo Pirc izpeljal zaključno prodajo likovnih del. Nekakšno antidražbo – ne kdo da več, temveč kdo prej pride.