Spominsko hišo svetovne popotnice, pisateljice, poliglotke in teozofinje Alme M. Karlin, ki so jo s pomočjo različnih ustanov in posameznikov obnovili pred osmimi leti, z razstavo kustosinje Barbare Trnovec pa ji tudi vdahnili dušo, bodo kmalu ponovno odprli za obiskovalce. V zimsko-spomladanskem času je namreč Mestna občina Celje v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in upravljalcem hiše Zavodom za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje poskrbela za nekaj vzdrževalnih del. Javno podjetje Zelenice je uredilo okolico, v sodelovanju s Srednjo šolo za gradbeništvo in varovanje okolja Šolskega centra Celje pa so ob njej postavili novo hišico za goste.
Zavod Celeia bo letos v Pečovniku, kjer stoji spominska hiša izjemne Celjanke, pripravil kar nekaj zanimivih dogodkov, ki bodo obiskovalce popeljali v življenje Alme M. Karlin in njene prijateljice Thee. Hiša, v katero je vstop prost, bo spet odprla vrata v petek, 6. maja, in si jo bo mogoče ogledati vsak petek in soboto med 10. in 17. uro. Le v slabem vremenu bodo vrata bivališča popotnice, pisateljice in prevajalke ostala zaprta.
S slikarko sta si ustvarili raj
Almina hiša, ki so jo obnovili in za obiskovalce odprli leta 2014, stoji na levem bregu Savinje, tik ob pešpoti na Grmado in Celjsko kočo, ki jo obožujejo tudi pohodniki. V tej hiši je svoja zadnja leta preživela Alma M. Karlin, ki se je rodila leta 1889 v meščanski družini in se leta 1919 odpravila na večletno pot okoli sveta. Svojo življenjsko pot je leta 1950 sklenila v Pečovniku, kjer si lahko življenjsko zgodbo ene najbolj zanimivih Celjank ogledate na razstavi Samotno potovanje Alme M. Karlin avtorice in kustosinje Barbare Trnovec. Karlinova je stara devetnajst let prvič odpotovala v London, kjer je študirala jezike in spoznavala neevropske kulture. Med prvo svetovno vojno se je umaknila na Norveško in Švedsko, po vrnitvi v Celje pa je ustanovila svojo jezikovno šolo. Z denarjem, ki ga je s tem zaslužila, se je odpravila na devet let dolgo potovanje po svetu, kar je bilo v tistem obdobju za žensko nekaj zares izjemnega. Pot je začela v Peruju, od tam se je odpravila v Panamo, Nikaragvo, Kostariko, Gvatemalo, Mehiko in ZDA. Prek Havajev je odšla tudi na Japonsko, v Korejo, na Kitajsko, v Tajvan in Hongkong. Zadnji del njenega potovanja, ki je bil najbolj naporen, je zajemal še Avstralijo, Novo Zelandijo in pacifiške otoke.
Ko se je polna vtisov vrnila domov, se je posvetila pisateljevanju, predavanjem in urejanju predmetov, ki jih je prinesla iz tujih dežel. Ob tem je predavala v ženskih društvih ter pisala članke in dnevnike za ženske revije, z vso zavzetostjo se je posvečala tudi teozofiji. Samo med letoma 1921 in 1937 je pri različnih založbah v Nemčiji, Angliji, Švici in na Finskem izdala 22 knjig. Na enem od svojih predavanj v Stockholmu je spoznala slikarko Theo Gammelin, s katero sta sklenili trajno prijateljstvo. Skupaj sta se vselili v hiško v Pečovniku, kjer sta si ustvarili svoj raj, v katerem sta slikali, inštruirali otroke in se ukvarjali z vzgojo eksotičnih rastlin. x
