Humanist in inovator med arhitekti je v svoji visoki starosti še vedno ustvarjalen. Za vrati prizidka k eni od opečnatih atrijskih hiš v Borsetovi ulici, ki jih je zasnoval leta 1965 in predstavljajo prve moderne atrijske hiše v Jugoslaviji ter uspešno oblikovanje mikro soseske, ima 101-letni ustvarjalec v bivalnem ateljeju na mizi še vedno razprostrte načrte. Še snuje in premišljuje arhitekturo. Nekaj pripravlja za svaka, nam je nad delovno mizo, ki se odpira proti atriju, dejal ob našem obisku, prav tako že desetletja zbira gradivo o tem, kako so gradili Univerzitetni klinični center Ljubljana, na sodišču pa se tudi bori za svojo vizijo, povezano s to ljubljansko bolnišnico, kjer je pred več kot petdesetimi leti zasnoval diagnostično-terapevtski servisni center. Pred dvema letoma je pri svojih devetindevetdesetih sodeloval tudi na urbanističnem natečaju za zasnovo novega zavoda za transfuzijsko medicino. Še zmeraj riše ročno, iskrivo pravi arhitekt. »Med risanjem razmišljam, računalnik pa takoj želi vse podatke, ki jih na začetku nimaš, saj projekt tekom procesa razvijaš, ga spreminjaš,« pripoveduje ustvarjalec, ki se je pri svojem delu poleg funkcionalnosti vedno posvečal tudi vprašanju duhovne razsežnosti arhitekture. Torej, kako ta vpliva na počutje uporabnika in kako jo uporabnik dojema, pa naj gre za stanovanje, vrtec, šolo ali bolnišnico. Zato je velik poudarek namenjal prvinskemu prostoru, ki ga je razdelal tudi v doktorski disertaciji, in se v svojih projektih k temu konceptu vračal na različne načine. Ali kot pojasnjuje Kristl sam: »Uporabnost je le ena od besed v arhitekturi. Zanima me prostor, ki je nagovor duševni plati človeka.« O vplivu arhitekture na človeka je zato veliko raziskoval, načela prvinskega prostora pa najbolj neposredno izrazil pri zasnovi vrtca Mladi rod v Črtomirovi ulici. V projektu je svoja razmišljanja prelil v organsko oblikovane kupole, z mehkimi oblikami jih je želel približati nezavednemu spominu na maternico, ki predstavlja prvinsko prostorsko izkušnjo. V maternici namreč ni pravokotnic, česar koli se otrok dotakne, je mehko, brez ostrine in ovir, poudarja Kristl. »Za otroke sem si želel oblikovati poseben prostor, nič štirioglatega. Poleg tega sem za projekt temeljito proučil psihologijo in fiziologijo otrok,« še podčrtuje arhitekt, ki se je na koncept prvinskega prostora navezal tudi v avli Kliničnega centra. Na stropu nameščeni kovinski elementi napeljujejo na obliko ženskih prsi in tako vpletajo motiv prvinskega stika otroka z materjo.
Arhitektura plemeniti in zdravi
Kristl, ki se je arhitekture loteval skozi poglobljeno premišljevanje, raziskovanje, eksperiment in inventivnost ter s poudarjeno skrbjo za ljudi, je prostore vedno ustvarjal s prepričanjem, da ti ne ponujajo zgolj fizičnega ugodja, temveč tudi vzgajajo, zdravijo in plemenitijo. V arhitektovem opusu je več kot 60 urbanističnih in arhitekturnih realizacij, med katerimi so številne nagrajene in avtorsko ter spomeniško zaščitene. Med njimi so stanovanjski blok Prule v Prijateljevi ulici v Ljubljani, atrijske hiše v Borsetovi ulici v Ljubljani, trgovsko-stanovanjski blok v Šaleški ulici v Velenju, osnovna šola dr. Franceta Prešerna v Kranju, vrtec Mladi rod v Črtomirovi ulici v Ljubljani in objekti diagnostično-terapevtskega servisa UKC v Ljubljani. Poleg izvedenih projektov, ki jih je večino dobil na natečajih, je neizvedenih več kot 70 projektov.
Od Ravnikarjevega učenca
do asistenta in sodelavca
Arhitekturo je Kristl študiral v Ljubljani, kamor je prišel po vojni, med katero je izgubil levo roko. »Ko sem se odločil, da grem študirat, sem pripravil kovček in se usedel na vlak. Iz Ljutomera sem se sistematično odlepil, ker tam ne bi mogel delati velikih projektov,« se spominja sredine prejšnjega stoletja. Na oddelku za arhitekturo Tehnične fakultete Univerze v Ljubljani se je zaradi bolj modernega pristopa namesto za Plečnikov seminar odločil za Vurnikovega, medtem ko je arhitekturne tokove v tujini spremljal prek mednarodnih strokovnih revij in knjig, ki mu jih je pošiljal sorodnik iz Kanade. Leta 1954 je diplomiral pri Edvardu Ravnikarju in bil nato nekaj let njegov asistent in sodelavec v projektantski skupini. Leta 1956 sta skupaj zasnovala urbanizem soseske na Prulah, kjer je vsak načrtoval nekaj stavb, namenjenih uslužbencem Univerze v Ljubljani. »Ravnikar mi je rekel, da bo on naredil bloke za profesorje in da naj jih jaz za asistente. Zasnoval sem zelo racionalne tlorise, pri čemer smo čim več opreme oblikovali z enostavnimi in ugodnimi rešitvami. Z mislijo, da bodo asistenti imeli otroke, sem umestil okna do tal. Da otroci, ki se še plazijo, lahko opazujejo svet, ne da gledajo v steno.« Prav pomen prvih prostorskih izkušenj pa je nekaj, na kar Kristl še vedno opozarja.
Bolnišnična arhitektura kot soterapevtski dejavnik
V Ljubljani je Kristl, kjer so po vzoru njegovega prulskega bloka leta 1958 zgradili takšnega še na Taboru, med letoma 1967 in 1976 zasnoval objekt diagnostično-terapevtskega servisa (DTS) UKC Ljubljana. Projekt, pri snovanju katerega je skozi humanistično prizmo o arhitekturi razmišljal kot o terapevtskem sodejavniku, ga je postavil na mednarodni strokovni zemljevid. Pri zasnovi bolnišničnega okolja se je ob vprašanju, kakšen prostor potrebuje zdravstveno osebje za delo, občutljivo posvetil premisleku, kakšno naj bo to okolje za bolnika. Projekta se je tako lotil kot družbenega prostora in ne zgolj kot bolnišnice. Vsakdanji utrip je v zdravstveno ustanovo pripeljal s pošto, frizerjem in podobnim programom v vhodni avli, v katero je z barvami in z že omenjenimi stropnimi elementi vpeljal tudi simbolizem. Prav tako je razmišljal o pomenu povezave med grajenim okoljem in naravo v mestu ter njenim vplivom na človeka.
Zaradi zapletov pri financiranju in spremenljive politične podpore so po njegovih načrtih pri Kliničnem centru v celoti zgradili le objekt DTS. Z arhitekturo prostorov za zdravljenje se je Kristl ukvarjal vrsto let, bolnišnične prostore pa je poleg v Sloveniji načrtoval po vsej nekdanji Jugoslaviji in celo v Kuvajtu, kjer so mu ponudili, naj ostane, a se je raje odločil za mesto predavatelja na ljubljanski fakulteti za arhitekturo. Svojčas je Kristl, ki je od leta 2011 tudi akademik, predaval tudi na oddelku za krajinsko arhitekturo. Profesor, arhitekt, raziskovalec, inovator in humanist je svojim načelom, ki jih je uresničeval v projektih in predajal prihajajočim generacijam arhitektov, še vedno prepričljivo zavezan. Ostaja velik zagovornik humanosti prostora.
