V javnosti odmeva peticija Ohranimo Botanični vrt, ki deluje že vse od leta 1810, ki opozarja, da je z načrtovano širitvijo železniške proge do Ivančne Gorice ogrožen znaten del Botaničnega vrta ob Ižanski cesti. Prvopodpisani pod peticijo, dolgoletni vodja Botaničnega vrta dr. Jože Bavcon, opozarja, da bi s takšnim posegom v vrtu nastala nepopravljiva škoda. Peticija, ki ima po Bavconovih besedah v slovenski javnosti velik odziv, je dobila tudi mednarodne razsežnosti.
V peticiji opozarjate, da Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani ob načrtovani gradnji drugega tira železniške proge Ljubljana–Ivančna Gorica grozi občutno krčenje. Kaj bi v vrtu, ki je kulturni spomenik državnega pomena in spomenik oblikovane narave, v primeru takšnega posega izgubili?
S krčenjem vrta bi izgubili znaten del dreves, ki bi jih morali posekati, kot tudi porušiti del zgrajenega prostora, kar je stara upravna zgradba, kjer je zdaj čajnica Primula. Pri čemer ne gre le za uničenje prostora, ki bo fizično odrezan od vrta, temveč je ob tako velikih posegih praviloma dodatno uničeno še vsaj od deset do petnajst metrov zemljišča.
Z načrtovano gradnjo železnice bi izgubili najstarejši del vrta, v katerem med drugim raste najstarejši in največji ginko v Sloveniji. Poleg tega je v tem delu tudi edinstvena sekvoja, Metasequoia glyptostroboides, ki so jo odkrili šele leta 1945 na Kitajskem in mi imamo enega izmed njenih prvih genotipov, kar je zelo pomembno. Prav tako so tu še zelo stara serija dreves iz rodu jelk, druga tuja drevesa, zgornji del rastlinskega sistema in v spodnjem delu nekaj edinstvenih primerkov japonske češnje, ki jih je leta 1999 Sloveniji podarila Japonska. Posek dragocenih dreves bi vplival tudi na spremembo mikroklime v tem delu vrta, saj obstoječa drevesa ščitijo pred zmrzaljo.
Je drevesa, ki bi bila lahko na udaru, mogoče presaditi?
Tako velikih in starih dreves ni mogoče presaditi. Prevelika presajena ali posajena drevesa nimajo statičnih korenin, zaradi česar so ob vsakem viharju še posebno ogrožena. Ko enkrat posežeš v Botanični vrt, ga ni več mogoče rešiti.
Pred enim tednom ste bili na srečanju evropskega konzorcija botaničnih vrtov v Göteborgu na Švedskem, kjer ste predstavili peticijo in s tem problematiko, ki jo naslavlja.
Res je in mednarodna strokovna javnost je ogorčena. Pred dnevi sem dobil pismo podpore enega izmed največjih svetovnih botaničnih vrtov Missouri Botanical Garden v ZDA, ki ga je podpisal njegov direktor Peter Wyse Jackson. Slednji je bil do leta 2010 tudi sekretar Svetovne organizacije botaničnih vrtov in je naš vrt v tej vlogi tudi obiskal.
Peticijo pa bodo podpisali tudi drugi kolegi iz botaničnih vrtov po Evropi in svetu ter jo širili naprej. Predvideni poseg v varovano območje z dolgo zgodovino se jim zdi nepredstavljivo, ob čemer so še poudarili, da je naš botanični vrt tudi certificiran. Botanični vrt Univerze v Ljubljani ima namreč dva certifikata – za botanične vrtove in za ohranjanje rastlinskih vrst. Vrtov z dvema certifikatoma je med več kot 3700 botaničnimi vrtovi na svetu le 18 in naš je med njimi.
Poudarjate, da dialoga s pristojnimi …
… ni. Že ko smo med epidemijo prejeli prvi dopis o načrtih za širitev železnice, sem takoj pisal na ministrstvo za kulturo in infrastrukturo, vendar nisem prejel nobenega odgovora. Nov dopis sem naslovil tudi na ministrstvo za infrastrukturo sedanje vlade, a odgovora spet nisem dobil. Z vsem skupaj sem takoj seznanil tudi našo matično ustanovo, Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, ki ob napovedanem projektu širitve proge ni naredila nič, da bi zavarovala sedanje stanje Botaničnega vrta.
Da bi ohranili vrt v sedanjem obsegu, zahtevate drugačno rešitev za širitev železnice?
Nikoli nismo hoteli nasprotovati razvoju, vendar poudarjamo, da je širitev železnice mogoče izvesti brez krčenja Botaničnega vrta. Progo je mogoče speljati po drugi trasi ali jo urediti s predori, prav tako je gradnja proge izvedljiva tudi na zdaj predvidenem prostoru, le z več načrtovalne iznajdljivosti, ki bi vrt obvarovala. In sicer z umeščanjem načrtovanega tira na drugi strani obstoječega, ki pa bi ga prav tako lahko premaknili nekoliko stran od vrta.
Sicer pravijo, da nobena odločitev še ni bila sprejeta, a ko je proga umeščena v prostor, je že prepozno. Zato se je treba odzvati prej.
Na Direkciji RS za infrastrukturo pravijo, da se zavedajo pomena Botaničnega vrta, zato je v projektno skupino vključena tudi arboristka.
Aboristka – in da ne bo pomote, gre za dobro strokovnjakinjo – lahko le oceni vrednost dreves. Kar pa je tudi vse, saj arborist ne more rešiti vrta. Poleg tega arboristka nima vseh podatkov o vrednosti teh dreves, ki so pomembna tudi z že prej omenjenega genetskega stališča. Odgovor direkcije, da bo arboristka reševala vrt, je pesek v oči. Bistveno je, da se dreves ne dotaknemo, le tako jih lahko ohranimo.
V peticiji poleg ohranitve Botaničnega vrta ob Ižanski cesti v sedanjem obsegu zahtevate tudi izpolnitve že desetletja starih zavez o ureditvi površin na novi lokaciji na Večni poti?
V članku iz leta 1984, objavljenem v Dnevniku, je vse zapisano. Ideja za gradnjo novega botaničnega vrta v sklopu širšega biološkega središča Ljubljane se je rodila že leta 1976, ko naj bi na novi lokaciji uredili vrt, ki bo meril več kot 35 hektarjev. A na novi lokaciji na Večni poti je med epidemijo Botanični vrt izgubil vse, saj je fakulteta brez vednosti vrta prostor namenila za novo biotehnološko stičišče Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB). Na lokaciji, kjer smo na vhodnem delu leta 2008 zasadili japonske češnje, ki so bile japonsko protokolarno darilo, so nam porušili vse, tako še neamortizirani vhodni objekt v nov botanični vrt kot tudi rastlinjak sredozemskih rastlin.
