Sevnica. Pisalo se je leto 1900. Sevnica, tedaj imenovana Lichtenwald, se je ponašala s prvo čitalnico v Posavju, ustanovljeno leta 1866. Štiri leta pred tem je kraj dobil železnico in mesto se je začelo širiti. V samem trškem jedru pa je vrvelo obrtnikov, tu so bili pek, čevljar, kovač in mnogi drugi, med njimi prvi frizer-brivec. Na prelomu stoletja je na današnjem Glavnem trgu Dragotin Karl Kreutz iz Ljubljane odprl prvi frizerski salon v Sevnici. Sedem let kasneje se je z družino tudi preselili v hišo na Glavnem trgu 17.
Salon so vodile tri generacije
Ko je Kreutz leta 1923 umrl, je njegovo obrt nasledil eden od treh sinov, Rudolf Kreutz. Njegova žena Milka, sicer izučena šivilja, se je pri možu Rudolfu izučila za frizersko pomočnico, ki je kasneje vajence celo učila lasuljarstva. Leta 1937 je Kreutz vrata salona odprl tudi ženskam, gospa Kreutzeva pa je odšla v Zagreb po dodatno znanje iz oblikovanja ženskih pričesk. Salon so morali razširiti, ženski frizerski prostor pa so od moškega - brivskega ločili z zavesami. Leta 1945 je Rudolf Kreutz, star komaj 43 let, po hudi bolezni umrl. Žena Milka je salon vodila vse do leta 1970, ko je obrt prevzela hči Dragica Karolina, poročena Zupanc. Njena hči Jadranka je konec 70. let v sosednjem prostoru odprla kozmetični salon, ob tem pa ob svojem delu omagala tudi mami Dragici. Ta se je leta 2003 upokojila, nato pa kot popoldansko obrt delo opravljala do leta 2009. V najboljših letih je v salonu delalo tudi šest ali sedem frizerjev, brivcev in vajencev.
Salon, velik dobrih 30 kvadratih metrov, z originalnimi predmeti, ki so jih v Posavskem muzeju Brežice temeljito konservirali in restavrirali, obiskovalca popelje v neki drugi čas. Na desni strani stoji brivski kotiček z omaricami in predali, polnimi brivskih pripomočkov, ter s prilagojenima brivskima stoloma z naslonjalom za glavo. Na hrbtni strani stola je nameščena posebna ročica, s katero je mojster brivec obrnil sedalo, da so z njega popadale vse pobrite kocine ali ostriženi lasje. In stol je bil nared za naslednjo stranko. Moški so se v salonu brili dvakrat tedensko, v omarici je imel vsak spravljen svoj prtiček za britje. V enem od predalov so shranjene tudi posebne škarje, ki so se jih zlasti bali otroci, zato so le s hudo muko sedli na visoki otroški frizerski stolček. Kako tudi ne, saj škarje, s katerimi so jih strigli, na hitro res spominjajo na majceno mučilno napravo. Toda njihova težava je bila zgolj v tem, da so, če niso bile dovolj nabrušene, znale močno cukati. V drugem, frizerskem delu salona, v oči najprej padejo znamenite havbe, pod katerimi so ženske znale sedeti tudi cele ure. Predali pod pultom in ogledali so polni glavnikov, krtač, v njih je na stotine lesenih, kovinskih in plastičnih navijalk, klešč za izdelavo kodrov in drugih pripomočkov za ženske frizure.
Neprecenljivi zapisi hčere Dragice
»Kreutzeva hči Dragica je bila srce salona, saj je popisala celotno zgodbo družine, sproti je zapisovala vse, kar se je dogajalo v salonu, nekje od 50. let dalje pa celo imena strank in kdaj so bile naročene,« pripoveduje Mojca Sešlar, vodja oddelka za družbene dejavnosti na občini Sevnica. »To je dodana vrednost samega salona, saj imamo tako zbrano vso pisno dokumentacijo ter celotno zgodbo salona in razvoj frizerstva skozi desetletja. In prav to je tisto, kar želimo v prihodnje tudi turistično unovčiti.« Dragica je strokovno spremljala razvoj frizerstva nasploh, od barvanja las do izdelovanja lasulj, po katerih je bil salon znan daleč naokoli, izdelovali so jih celo za zagrebško opero. Ohranjenega je veliko materiala za izdelovanje lasulj, model glave, svileni trakovi, posebne kvačke, naprstniki. Kodre pravih las, ki so jih navili na steklene navijalke, so denimo tri ure kuhali v vodi, če so želeli lasuljo s »trajno«. V salonu so med popisovanjem predmetov naleteli tudi na zapestnice, ogrlice in pasove za ure, izdelane iz – človeških las.
Leta 2013 je občina z odlokom zavarovala stavbo in prostor kot pomembno obrtniško dediščino ter ju razglasila za spomenik lokalnega pomena. Občina je takrat skupaj s Posavskim muzejem Brežice vse predmete v salonu popisala. K sreči so imeli novi lastniki stavbe posluh za dediščino, kajti ko je občina leta 2020 prostor odkupila, so ob pregledu ugotovili, da ne manjka niti en sam predmet. V lanskem letu je občina v tesnem sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine začela s skoraj 40.000 evrov vredno prenovo salona, slabo polovico denarja je prispevalo ministrstvo za kulturo.
Očistili in zaščitili več
kot tisoč navijalk
V Posavskem muzeju so se restavriranja predmetov lotili lansko jesen, medtem ko je za restavriranje samega prostora poskrbelo podjetje Gnom. »Ko smo septembra stopili v salon, je bil prostor precej zaprašen, zelo se je poznalo, da je bil zadnja leta zaprt. Predmeti so bili po celem prostoru. Mi smo jih popisali in odpeljali v naš muzej, kjer smo jih očistili, konservirali in restavrirali. Bilo jih je res ogromno. Že samo navijalk je bilo več kot tisoč, z njimi smo se ukvarjali kar dva tedna,« se nasmehne konservatorka in restavratorka v Posavskem muzeju Brežice Nives Slemenšek. Še nekaj dodatnih predmetov, predvsem dokumentov, so lastniki stavbe našli v stanovanjskem prostoru in jih predali muzeju oziroma občini.
Upravljalec salona bo javni zavod za kuturo, šport, turizem in mladino (KŠTM) Sevnica, ki bo salon vkjučil v svoje turistične programe, v katere so vpletli tudi obrti sevniškega starega mestnega jedra, od šiviljstva, čevljarstva do čebelarstva, peke. »Ljudje radi vidijo stare predmete, ki so jih uporabljali nekoč, v njih vzbujajo nostalgijo, spomine, prijetne občutke,« dodaja svetovalka za turizem na omenjenem zavodu Annemarie Culetto. Ob tem opaža, da se stare obrti vračajo v staro mestno jedro in ga tako pomembno oživljajo. Nasproti Kreutzovega salona že štiri leta deluje moško frizerstvo in brivnica Britzzo, malo naprej pa je svoja vrata pred dvema letoma odprla kruharna Kisli pek.
