Domžalski rezbar Marijan Vodnik je že v otroštvu pridobil osnovno znanje klesanja v les pri stricu Maksu Bergantu, kamniškem rezbarju, kiparju in restavratorju. Od kamniškega patra je kot otrok prejel v dar tudi manjši nožek, ki ga spremlja skozi življenje in ga hrani še danes. Njegova dela odlikuje prepletenost oblik, z nizom praznin in polnosti lesa, iz katerih izžareva energija in sporočilnost dreves.

Spoznala sta se v Kamniku

Obiskali smo ga na domu, malo pred deseto uro, saj mora, kot nam je povedal po telefonu, zjutraj poskrbeti za kozico, ki jo ima pri hiši. A namesto 83-letnega zdaj že upokojenega urbanista, nekoč zaposlenega na kamniški občini, nam je vrata odprla žena Marjeta. Pospremila nas je v pritlično delavnico, kjer so razstavljena moževa dela. »Pravzaprav ima vsak kip, ki ga je naredil, svojo zgodbo in spomine. Tale je narejen iz macesna, ki je ležal polomljen na Vršiču,« je pojasnila in dodala, da sta počitnice zelo rada preživljala prav v Gozdu - Martuljku, tako da so jima okoliški vršaci zelo dobro znani. Zgodbo o tem pripoveduje skulptura Ajdovske deklice in planincev pod njo. Ali pa skulptura – krog obrazov, ki jo je naredil iz jablane, ki je nekoč stala v Vrbi, pri Prešernovi domačiji.

Marjeta in Marijan Vodnik sta se spoznala v Kamniku, prijateljstvo pa sta začela gojiti še kot otroka. V zakonu sta se jima rodila dva otroka in kot pove gospa Marjeta, se v vseh teh letih nista nikoli sporekla. »Hči še danes ne more verjeti, da sva imela vedno enake misli in poglede tudi na vzgojo otrok,« je povedala danes 85-letna Vodnikova in pokazala na čudovito leseno skulpturo dveh objetih teles, ki ji jo je mož podaril ob 50. obletnici poroke. Še vedno pa imajo največjo vrednost za njun zakon in vrednote, ki sta jih prinesla v družino in prenesla na otroka, prav miniaturne jaslice. »Izdelal sem jih leta 1965. Septembra sva se poročila in sprva sva živela v majhni sobici, ki je merila zgolj štiri krat štiri metre,« je pojasnil Marijan Vodnik, ki se nam je pridružil med ogledom njegovih del. »Med služenjem vojske, takrat sva bila že poročena, sem ji izdelal tudi leseni glavnik. Spomnim se, da je imela čudovite dolge lese,« se je nasmehnil rokodelec, tudi Ravnikarjev učenec. »Bil je edini, ki me je vse življenje, kadar koli sva se srečala v Ljubljani, nagovarjal z vprašanjem – kje pa je vaša diploma. Sam pa sem mu vedno odgovoril, pri meni doma,« je v smehu povedal diplomirani arhitekt.

Odmrlo drevo odrešil pozabe

Marijanove izklesane skulpture so narejene iz različnih vrst lesa, a kot je povedal, nikoli ni posekal drevesa za namene klesanja. »Zato pa sem marsikatero odmrlo drevo odrešil pozabe.« Z dletom in batom je tako na svojstven način obudil v življenje tudi staro marelico, ki mu jo je podaril oče dveh otrok: »Marelico je ob njegovem rojstvu posadila njegova mati. Zgodba se mi je zdela tako iskrena, da sem izdelal skulpturo družine in mu jo podaril ob rojstvu drugega otroka.« V pritličnem prostoru hiše je med letom razstavljenih okoli trideset jaslic, ki jih je izdelal iz različnih vrst lesa. »Vedno se potrudim, da jih izklešem iz enega kosa debla, da – kot sem že večkrat omenil, ohranim spomin na drevo.« Pri delu ne uporablja motorne žage, prav tako ne brusnega papirje. »Vse je narejeno z dletom, za zaščitni premaz pa uporabim čebelji vosek.«

Vsako leto decembra ga prosijo, da bi razstavili njegove lesene jaslice, ki vzbujajo veliko občudovanja. Letos jih je skrbno izbral devet, ki bodo razstavljene vse od Svete Gore do Kungote. Tudi skulpturi, ki jo je poimenoval Najdena pot in jo je leta 2004 izdelal iz oreha, pa leto pozneje iz orehove korenine še manjšo skulpturo, poimenovano Naše korenine. »Da se sporočilo ustvarjene skulpture ne izgubi, k vsaki dodam posvetilo v besedah, ki v akrostihu razkrije naslov dela,« je razložil. Sami smo si eno od teh drznili uporabiti tudi za konec prispevka in morda kot voščilo ob iztekajočem se letu: »Rojstvo je simbol nadaljevanja in obstoja. Ohranimo praznik rojstva kot praznik naših družin. Junaštvo matere se začne z rojstvom. Slovo od rojstva je življenje, slovo od življenja pa je smrt. Takrat, ko smo se rodili, nam je bilo podarjeno življenje. Velike družine so mogočna drevesa sporočilnosti časa. Ob rojstvu je največje bogastvo ljubezen.«