Država delu javnosti ne zagotavlja dostopa do javnega prevoza. Na to je prejšnji mesec opozoril zagovornik načela enakosti v posebnem poročilu z naslovom »Nedostopnost javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza za gibalno ovirane«. Poročilo sicer obravnava tudi »senzorično« ovirane osebe. S tem terminom zagovornik opredeljuje osebe z okvaro vida in sluha. Ugotavlja, da razen redkih izjem gibalno ovirane osebe ne morejo uporabljati javnega prevoza v obliki, ki je skladna z zakonom o izenačevanju možnosti invalidov. Zakonski rok, do poteka katerega bi dostopnost morala biti urejena, se je iztekel že decembra 2020. Konec maja so bile podeljene koncesije za javni potniški promet, ki so jih prejeli štirje prevozniki. Med koncesionarji so podjetja Arriva, Nomago in AP Murska Sobota ter javno podjetje Ljubljanski potniški promet (LPP). Za pridobitev petletne koncesije z možnostjo triletnega podaljšanja ni bil postavljen pogoj o vključevanju oseb z oviranostjo. Na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, ki je odgovorno za to področje, so zagovorniku pojasnili, da standardi za prilagojen prevoz potnikov še niso bili sprejeti in zato tudi niso mogli biti pogoj za podelitev koncesije. Zagovornik je zaključil, da država ne spoštuje zakonskih obveznosti na področju dostopnosti do javnega medkrajevnega avtobusnega prevoza. Ministrstvu je izdal priporočila, naj v najkrajšem možnem času sprejme minimalne standarde in merila glede dostopnosti avtobusov. Med drugim je naložil, da določijo standarde glede tega, kako morajo biti avtobusi prilagojeni in kolikšen delež prilagojenih avtobusov mora imeti posamezni prevoznik.

Neprimerni avtobusi

Prevoznik Nomago nam je pojasnil da so za prevoz oseb z gibalno oviranostjo primerni nizkopodni mestni avtobusi, ki se uporabljajo v mestnem prometu. Za medkrajevni prevoz pa se zaradi zagotavljanja varnosti uporabljajo visokopodni avtobusi. Pri teh ni mogoča vgradnja primerne klančine ali hidravlike. Edina rešitev so posebna vozila ali vgradnja električnega dvigala. Ta proces je zahteven in drag. Cena prilagoditve vozila se giblje okoli 60.000 evrov. Dodajajo, da se s takšnim dvigalom zmanjša tudi število prostih sedežev na avtobusu. »Zaradi izredno visokih stroškov predelave vozil in dejstva, da bi se v tem primeru kapacitete za prevoz potnikov občutno zmanjšale, so nekatere države, regije ali občine za osebe z gibalnimi motnjami že organizirale posebne prevoze na zahtevo, kar se je izkazalo za zelo učinkovito rešitev,« so še sporočili.

LPP je v zadnjih letih na področju boljšega dostopa za osebe z gibalno oviranostjo v mestnem prometu naredil velik korak naprej, saj je z izjemo 16 avtobusov prilagojen celoten vozni park. Sporočili so, da so od uvedbe Urbane do danes izdali 7826 vozovnic za osebe z oviranostmi. V maju bilo je 46.350 validacij tovrstnih vozovnic. LPP ima na voljo tudi storitev »prevoz na klic«, s katero se lahko voznika predhodno obvesti o prihodu osebe na avtobus in se ga seznani s specifičnimi potrebami. Težave pa so še vedno v primestnem prometu, ki ga izvaja LPP. Ko smo jih poklicali, je prijazen operater pojasnil, da lahko osebi na vozičku brez težav omogočijo dostop do vseh postaj, do katerih vozijo vozila mestnega prometa, vključno z okoliškimi občinami, kot so Ig, Škofljica, Brezovica, Medvode ... Pri primestnem prevozu pa ni tako preprosto. Kot so nam pojasnili na številki za »prevoz na klic«, se lahko oseba na vozičku z redno linijo pelje samo na relaciji Vrhnika–Ljubljana in občasno do Grosuplja.

Zagovornik neenako glede
slepih in slabovidnih

Iz Zveze društev slepih in slabovidnih so nam sporočili, da po njihovi oceni javni potniški promet na splošno ni prilagojen njihovim potrebam. Kritični so do poročila zagovornika, saj se osredotoča na gibalno ovirane, kar je razvidno že iz naslova poročila. Termin »senzorični invalidi« se jim zdi neprimeren, saj so potrebe slepih in gluhih različne. Glede diskriminacije so izpostavili, da vozni redi niso prikazani v primernih tehnikah, postaje niso označene, da bi slepi ljudje lahko samostojno našli postajo. Težave imajo tudi slabovidni, saj so napisi premajhni in neprimerno postavljeni. »Da ugotovim, ali sem na pravem peronu, iščem številko perona na tleh, kar mi ni prijetno. Ko se vozim na relacijah, ki jih poznam, najdem pravi peron po spominu,« se glasi izpoved člana skupnosti slepih in slabovidnih. Medkrajevne linije so brez zvočnih najav postaj, zato se morajo ti ljudje zanašati na potnike in voznika: »Domneval sem, da sem na avtobusu, ki pelje v smer, v katero sem bil namenjen, saj sem se že nekajkrat peljal. Nisem pa bil 100-odstotno prepričan in sem se znašel v hudi zagati, ko je na nekem križišču zavil drugam, kot naj bi sicer. To mi je dalo vedeti, da sem na napačnem avtobusu. Izstopiti sem moral na prvi postaji, ki je bila v meni neznanem okolju. Lahko si predstavljate, kaj se je potem dogajalo.«

Na zvezi izpostavljajo, da ima LPP zvočno opozarjanje dobro urejeno, vendar bi si želeli, da bi bila ta funkcija vključena v vseh avtobusih mestnega prometa. Pogrešajo zvočne signale tudi ob vstopu na avtobus: »V Ljubljani, na avtobusih LPP, je praksa takšna, da kadar šofer avtobusa na postaji zagleda slepo osebo z belo palico, tej osebi ustavi, odpre prednja vrata in ji pove, katero številko ima avtobus. Pri tem gre ponovno za pomoč druge osebe, in ne za dostopnost. Ne glede na to ozaveščenost šoferjev ocenjujemo kot zelo dobro.«