Do pred nekaj leti je veljalo, da je uresničitev projekta Bežigrajski športni park le še vprašanje časa, vendar informacije, ki zadnje mesece kapljajo z ministrstva za kulturo in ljubljanske občine, nakazujejo alternativo, ki bi stadion ohranila v njegovi izvorni obliki. Že prejšnji minister za kulturo Vasko Simoniti je začel pogovore z direktorjem in največjim lastnikom družbe Bežigrajski športni park Jožetom Pečečnikom. Pogovori naj bi se nadaljevali tudi v času ministrice Aste Vrečko.
Pečečnik je Simonitiju sprva predlagal, naj država odkupi 59-odstotni lastniški delež njegovega podjetja Elektronček v družbi Bežigrajski športni park, katere preostala lastnika sta Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije. K lastniškemu deležu naj bi prištel še zamudne obresti od leta 2007, kar naj bi skupno znašalo skoraj 27,9 milijona evrov. Ministrstva tak posel ni zanimal, temveč zgolj morebitni nakup zemljišč, in to le tistih, na katerih dejansko stoji stadion.
Nato sta tako ministrstvo kot tudi Pečečnik naročila lastno cenitev vrednosti teh zemljišč. Cenitev ministrstva je pokazala, da je tržna vrednost zemljišč 7,2 milijona evrov. Pečečnikova cenitev je bila nekoliko višja, in sicer nekaj manj kot 10,4 milijona evrov, so povedali na ministrstvu. Pozneje je Pečečnik dal ponudbo, naj država zemljišče odkupi za 18 milijonov ali pa za 9,8 milijona evrov plus lastništvo vile Tartini v Strunjanu. Takrat naj bi Simoniti dejal, da druga ponudba sploh ne pride v poštev, glede višine kupnine pa da se lahko pogovarjajo le znotraj okvira ocene vrednosti zemljišč. Pogovore med Simonitijem in Pečečnikom je nato prekinila zamenjava vlade.
Pečečnik bi prodal za 18 milijonov evrov
Pečečnik nam je v začetku avgusta dejal, da trenutno ne potekajo nobena pogajanja med njim in ministrstvom, ki ga vodi Asta Vrečko, »saj sem jaz svoje stališče jasno izrazil in povedal, da če bo stadion ostal v prvotni obliki, sem ga pripravljen prodati za ceno, kot sem vanj vložil. Kot sem seznanjen, je s strani vlade interes, da stadion odkupi, in sedaj delajo na tem, da bi ta proces izpeljali skupaj z Mestno občino Ljubljana.« Pečečnik je marca letos za televizijo Pop TV dejal, da je v projekt doslej vložil 18 milijonov evrov, zato ga prodaja po takšni ceni. Ob tem velja spomniti, da je Pečečnik v začetku leta 2019 na spletni strani Bežigrajskega športnega parka, ki sedaj ne deluje več, trdil, da je v Plečnikov stadion vložil že 21 milijonov evrov.
Že leta 2016 smo želeli preveriti, za kaj natančno je Pečečnikova družba porabila denar, vendar pojasnil takrat nismo prejeli. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno, da je Pečečnik porabil 2,5 milijona evrov za nakup manjšega dela stadiona od sedaj že propadlega gradbenega velikana SCT. Družbena pogodba Bežigrajskega športnega parka pa razkriva, da je Pečečnikova družba za skupno podjetje namenila še denarni vložek v višini nekaj več kot 10,4 milijona evrov. Tako je Pečečnikova družba dobila 59-odstotni delež v Bežigrajskem športnem parku.
Ljubljanska občina je v skupno družbo leta 2007 vložila zemljišče med stadionom, Samovo ulico in Vodovodno cesto ter zemljišče med stadionom in Koroško ulico. Ti zemljišči sta bili ocenjeni na skupno 5,7 milijona evrov, zato je pridobila 28-odstotni lastniški delež. Olimpijski komite Slovenije je v podjetje vložil več kot 25.300 kvadratnih metrov veliko zemljišče s stavbami, ki se razteza pod večjim delom samega stadiona, in s tem pridobil 13-odstotni lastniški delež. Velja omeniti, da je iz družbene pogodbe razvidno, da je cenitev vrednosti nepremičnin pred ustanovitvijo družbe Bežigrajski športni park pokazala, da je Pečečnikova nepremičnina vredna manj, kot je zanjo poslovnež odštel SCT, in sicer je bila ocenjena na nekaj več kot 1,6 milijona evrov.
Lastniška razmerja med trojico družbenikov se utegnejo spremeniti zaradi letošnje pravnomočne odločitve sodišča, da zemljišče med stadionom in Koroško ulico že ves čas pripada etažnim lastnikom Fondovih blokov, in ne občini.
Na magistratu sicer upajo, da bi v to odločitev poseglo vrhovno sodišče, kjer so zaprosili za revizijo postopka. A če bo sodišče prošnjo zavrnilo, se bo stvarni vložek občine v družbi Bežigrajski športni park nujno zmanjšal.
Če bi resnično prišlo do dogovora, da država (sama ali v sodelovanju
z občino) kupi stadion, lahko družbeniki sklenejo likvidirati družbo Bežigrajski športni park. V tem primeru lahko vsak od njih dobil nazaj zemljišča, ki jih je vložil v skupno družbo. Morebitni preostanek premoženja se razdeli med družbenike v razmerju njihovih poslovnih deležev, določa družbena pogodba. Ta
še predpisuje, da stroške, ki so nastali z ustanovitvijo in delovanjem skupne družbe, v celoti nosi Pečečnikov Elektronček.
Vložili tožbo na upravno sodišče
Čeprav so očitno stekli vsaj pogovori v smeri alternativne rešitve, družba Bežigrajski športni park strateško pušča odprte vse možnosti. Na upravnem sodišču so namreč potrdili, da je letošnjega junija vložila tožbo na upravno sodišče zoper odločbo ministrstva za naravne vire in prostor, s katero je ministrstvo zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za načrtovane posege na območju Plečnikovega stadiona. Ministrstvo je v tej odločbi pojasnilo, da gradbenega dovoljenja ne more izdati, ker je ugotovilo, da Bežigrajski športni park nima pravice graditi na zemljišču med stadionom in Koroško ulico.
Poleg tega je ministrstvo poudarilo, da načrtovana gradnja ni skladna s predpisi s področja varstva kulturne dediščine. Ob tem so med drugim kot problematično izpostavili načrtovano gradnjo stolpnice ob Samovi in Vodovodni ter treh poslovnih vil ob Koroški ulici, saj se na teh zemljiščih razteza vplivno območje kulturnega spomenika, kjer pa da je treba ohranjati vedute na spomenik in s spomenika na okolico. Tako obsežna pozidava teh območij torej ne bi bila skladna z odlokom o varovanju Plečnikovih del.
