Zadnji, najbolj uničujoči udarec je mariborskemu letališču zadala supercelična nevihta, ki je 7. junija lani prečkala Dravsko polje. S točo in močnimi nalivi je razdejala streho potniškega terminala, skozi katero se je v notranjost stekala deževnica. Povzročena gmotna škoda je bila ocenjena v sedemmestnem znesku.
»Letališče je trenutno na najnižji točki v svoji skoraj 50-letni zgodovini,« ugotavlja Uroš Rozman, predsednik Društva za prometno infrastrukturo Maribor. Organiziralo je strokovni posvet o prihodnosti letališča, ki ima uradno mednarodni status, je drugo največje v Sloveniji in že skoraj leto dni obratuje v zelo omejenem obsegu. V skupini potnikov, ki prestopi prag potniškega terminala, je lahko maksimalno 14 oseb. Lani je sprejelo rekordno malo potnikov: 2330. Število vzpostavljenih čarterskih in rednih linij: 0.
Streha in notranjost poslopja še vedno nista sanirana. Ministrstvo za infrastrukturo je šele sredi maja objavilo razpis za projektanta celovite sanacije potniškega terminala. Ponudbe bodo zbirali do 6. junija, zatem sledi razpis za izvajalca del, ki jih naj bi sklenil do marca prihodnje leto.
Odgovorni na resornih ministrstvih medtem premlevajo, kako obuditi promet na Letališču Edvarda Rusjana Maribor. »Imamo smele načrte, vemo, kaj hočemo in kakšni so naši cilji,« zagotavlja Tomaž Pečnik, v. d. direktorja direktorata za letalski in pomorski promet, ki deluje pod okriljem infrastrukturnega ministrstva. »Obenem intenzivno delamo na dokončanju državnega prostorskega načrta. Verjamem, da bomo našli pot do cilja.«
Od odprtja v poslovnih turbulencah
Zgodovina razkriva, da pristojni iščejo pot do uspešnega obratovanja že od odprtja 29. maja 1976, ko se na aerodromu zbralo približno 40.000 ljudi. Tistega dne sta poleteli dve letali. Mariborčani so izgradnjo letališča financirali sami, poslovni načrti, ki naj bi omogočili rentabilno poslovanje, pa niso bili nikoli izpolnjeni. Bilance so bile kronično v rdečih številkah. »Tudi če bi promet na našem letališču povečali za desetkrat, se ne bi otresli izgube,« je bil že leta 1984 za Večer črnogled tedanji direktor aerodroma Bruno Kremavc. Z osamosvojitvijo se je kriza dodatno poglobila.
Avgusta 1999 je Aerodrom Maribor najprej zdrsnil v postopek prisilne poravnave, marca 2001 je strmoglavil v stečaj. Čez dve leti je družbo iz stečaja odkupil Prevent Global. Sledilo je obdobje lastniških menjav, po katerem je družba Aerodrom Maribor nazadnje pristala v kitajski lasti. Ti tuji vlagatelji so leta 2017 sklenili 15-letno pogodbo za najem državne letališke infrastrukture, nakar so že po dveh letih od pogodbe odstopili in so še vedno v sodnem sporu z državo zaradi lastništva dela nepremičnin na območju letališča.
Vizije obtičale v video animaciji
V tem burnem obdobju so bile javnosti predstavljene številne vizije oživljanja letališča in njegovega širšega območja: od kopenskega logističnega centra Oreh v letu 2006 do še bolj ambicioznega načrta Smart Hub Maribor, ki je obstal na stopnji animiranega promocijskega video posnetka.
Od odstopa kitajskih vlagateljev z letališčem upravlja državna družba za upravljanje investicij DRI. Upravljanje je bilo sprva napovedano kot začasno, država je namreč morala zagotoviti neprekinjeno delovanje letališča vsaj do novembra 2021, sicer bi morala vrniti 10,54 milijona evrov, s katerimi je Evropska unija sofinancirala sanacijo starega in gradnjo novega potniškega terminala. Država je za to »začasno« upravljanje doslej odštela devet milijonov evrov, aktualna pogodba z DRI se izteče decembra 2026.
Najprej vzdrževanje, potniki nazadnje
Medtem se pristojni trudijo najti investitorja, ki bi državni infrastrukturi vdahnil vsebino. Matej Skočir, namestnik generalnega direktorja direktorata za industrijo, podjetništvo in internacionalizacijo, je prepričan, da je opcij veliko. Od letalskih operaterjev, ki so že izkazali zanimanje za prevzem ljubljanskega letališča, do razvijalcev gospodarskih con. »Upam, da se najdejo investitorji in da se tukaj nekaj začne dogajati, ker imamo mrtvo infrastrukturo, v katero se vsako leto vlaga dva do tri milijone evrov državnega denarja,« je opozoril Marko Soršak, župan občine Hoče-Slivnica. Pečnik je prepričan, da bi se morali v prvi fazi usmeriti v panogo vzdrževanja, popravil in obnov letal. Zatem bi lahko aktivirali logistiko. »Nazadnje pridejo letala, ki bi izvajala tudi čarterske lete,« je naštel.
Večer je pred nedavnim poročal, da je letalska šola SIDrone iz Trbovelj predstavila načrt, ki naj bi vključeval vzpostavitev vozlišča za vzdrževanje potniških in tovornih letal ter sodelovanje s sosednjimi letališči. Družba naj bi imela dolgoročne načrte z mariborskim letališčem v obliki vsaj desetletnega partnerstva. Za vzpostavitev baze za servisiranje letal se je lani zanimala tudi družba TUI Airlines.
