V letih 1968 in 1969 je bil za učence 5. razreda od koncu četrtega razreda na vrhniškem bazenu organiziran enotedenski plavalni tečaj. Leta 1970 je odpadel zaradi slabega vremena, zato so šole plavanje naslednje leto izvedle v Fiesi in s tem začele neprekinjeno tradicijo poletnih šol v naravi, ki so sprva potekale kar enajst dni. Jože Beslič, profesor športa, ki je tudi sam nekaj časa živel na Vrhniki, je bil pobudnik plavalnega opismenjevanja in je po vzoru vrhniškega programa začel širiti program po drugih krajih. Pravzaprav so na Vrhniki plavalne dejavnosti izvajali že pred letom 1971 kot poletne tečaje ali kot izobraževanje vaditeljev plavanja. Leta 1971 pa so vsi vrhniški četrtošolci šli prvič na Beli križ nad Piranom v poletno šolo v naravi. Nato so v zadnjih petih desetletjih sledile še druge lokacije na Hrvaškem: Valovine, Peroj, Medulin in nazadnje Duga Uvala pri Pulju, kamor hodijo vrhniški otroci na letovanje od leta 2002. Vmes so zaradi vojne na Hrvaškem šli dvakrat v Kranjsko Goro, leta 2020 pa je letovanje odpadlo zaradi epidemije. Tako bodo letos vrhniški otroci svoje morske spomine na letovanju tkali že petdesetič.

Z vlakom v šolo v naravi

Mnogo odraslih Vrhničanov se letovanja z veseljem spominja. »Leta 1984 so me starši z rumeno bolho pripeljali do železniške postaje nad Verdom, od koder smo z vlakom s sošolci in sošolkami odšli proti Pulju. Takrat je bila naša razredničarka Julči Drašler in je šla tudi z nami,« se je svoje šole v naravi spominjala danes ravnateljica vrhniške osnovne šole Polonca Šurca Gerdina. »Ostali so spomini na sončno kremo, ljubezen, ples in petje, tudi na številne nočne budnice,« je dodala. Kot je v kulturnem programu ob odprtju razstave 50 let šole v naravi v Istri povedal Vinko Bizjak – tudi sam z veliko lepimi spomini na druženje z učenci in učitelji plavanja ter razredniki na hrvaškem Jadranu – imajo šola in starši srečo, da se šola v naravi ni zamerila aktualnemu županu Danielu Cukjatiju, ki je morske vragolije doživel sprva kot učenec, pozneje kot učitelj plavanja, danes pa kot oče in župan. V vlogi župana namreč še vedno poskrbi, da vsi vrhniški otroci dobijo priložnost učenja plavanja na morju. Župan Daniel Cukjati je priznal, da so njegovi spomini na Medulin, kjer je bil na letovanju, spomini na ljubezen: »Neuspešna prva ljubezen, pa vendar lepi spomini.«

»Od leta 1971 do 1973 smo bivali v počitniškem domu na Belem križu, ki je bil takrat v lasti Zveze sindikatov. Dvakrat na dan smo z otroki hodili po klancu v Fieso. Ko smo se opoldne vračali na kosilo, so se otroci na poti do doma posušili,« se je spominjal Rafael Jaklič, ki je kot vodja šole v naravi delal 19 let, ves čas je bil tudi učitelj plavanja. »Bil sem med prvimi, ki je otroke peljal za enajst dni na morje. Ko je Beslič videl naše delo, je prišel do mene in me zadolžil, da najdem dovolj veliko lokacijo, da bomo naslednje leto lahko poleg vrhniških peljali na morje še otroke iz Borovnice, Brezovice, Loga in Dragomerja,« je povedal in dodal, da je tudi s pomočjo Zveze borcev Maribor našel naselje Valovine pri Pulju. »S finančno podporo takratne socialistične zveze smo vseh štiristo otrok odpeljali na morje. Spremljalo jih je 60 vaditeljev in razrednikov. Odpeljali smo tudi učence s prilagojenim programom,« je pogovor nadaljeval in se ob iskrenem nasmešku spomnil na fanta, ki je na morje prišel brez kopalk. »Skočil sem v Pulj, da mu jih kupim, vendar je vseh enajst dni hodil v dolgih hlačah in vztrajal, da ko bo znal plavati, bo šel v vodo.«

Prepričati je bilo treba
tudi starše

Med druženjem v avli kulturnega doma smo spoznali Alojza Peternela, ki velja za naslednika Bešiča in Jakliča. »V čast si štejem, da smo z organiziranjem prve male šole v naravi leta 1977 tudi za vrhniške vrtčevske otroke dodatno dvignili plavalno pismenost v našem okolju. V Valovine smo odpeljali 94 otrok in poskrbeli, da je na tri otroke prišel en vaditelj plavanja,« se je spominjal Peternel in dodal, da je imel tudi sam priložnost, da je izbral ekipo ljudi, ki je učila otroke plavati. »V ekipi so bili vaditelji različnih poklicev, od urarja do mehanika, in seveda športni pedagogi po službeni dolžnosti,« je povedal. Bil je prvi, ki je na lokaciji zahteval tudi stalno prisotnost zdravnika.

Prav tako je bilo v začetku veliko dela vloženega v prepričevanje staršev, da otroke pošljejo v šolo v naravi. »S filmčkom sem hodil po krajevnih skupnostih in šolah ter zagovarjal pomembnost plavalnega, pozneje tudi smučarskega programa. Na srečo smo imeli finančno podporo izobraževalnih telesnokulturnih skupnosti. Spomnim se, da sem nagovoril kmeta, ki ni imel denarja, da bi vseh pet otrok poslal na morje. Pa sva se dogovorila, da je plačal za enega in v šolsko kuhinjo odpeljal 300 kilogramov krompirja. Takrat se je dalo denar, ki bi bil namenjen nakupu krompirja, prenesti na račun za plačilo šole v naravi,« se dobrih starih časov spominja Peternel.