»Prišel sem iz Brazilije, zato ste vabljeni na kavo,« nas je pred dnevi poklical Žiga Povše, in čeprav smo pričakovali, da nam bo kavo skuhalo njegovo dekle Andressa, nam je postregel kar sam. »Prej nisem bil ravno poznavalec kave. Odkar poznam Andresso, je kava moja strast,« prizna Žiga in se opraviči, ker dekleta še ni v Sloveniji. »Pride za mano, saj sva za zdaj zaradi vize omejena glede skupnega življenja tako v Sloveniji kot tudi v Braziliji.«

Kava z domače kmetije

Žiga Povše je Andresso spoznal v Kanadi, kamor je preko izmenjave, kot študent prevajalstva, odšel napisat magistrsko nalogo. »Preden sem spoznal dekle in se lotil posla s kavo, sem želel biti pisatelj. Razmišljal sem že o pisanju romana. No, vsaj za zdaj se lahko pohvalim z objavo kratke zgodbe v ameriški antologiji, objavil sem tudi nekaj člankov v mednarodnih revijah,« pove v smehu in omeni, da je Andresso spoznal po naključju. A kar šteje, je srečen konec. »Andressa je odraščala v Patrocíniju, enem glavnih kavnih središč v Braziliji. Obkrožena s kavnimi polji se je že zgodaj naučila prepoznati tisto res dobro kavo,« pojasni in prizna, da ko je v Sloveniji brez nje, si kavo redkokdaj skuha samo zase. »Povsem drugače je, ko sva skupaj. Ona res rabi veliko kave,« doda v smehu. In tako je dekle uspelo Povšeta, sicer mestno srajco iz Ljubljane, navdušiti nad kavnimi zrnci. »Njena družina mi je z okušanjem sveže pražene kave z domače kmetije odprla vrata v svet kave,« je pripovedoval in dodal, da sta se skupaj odločila, da Sloveniji predstavita odlično brazilsko kavo.

Med okušanjem domače kave nam sogovornik predstavi kmetijo Andressine družine. Ta leži v regiji Cerrado, ki je ogromna savana v središču Brazilije, na dobrih 1000 metrih nadmorske višine. »Območje je ravno, zato je pridelovanje kave tam bolj mehanizirano kot v nekaterih drugih regijah,« pove Povše in doda, da so v regiji začeli kavo gojiti šele v 70. letih prejšnjega stoletja. Čeprav ves čas govori o kmetiji, domačih živali – razen psa, mačka in nekaj kokoši – nimajo. »Seveda se zgodi, da v mačjo posteljo kdaj zaide boa, kača, ki ni strupena,« reče v smehu in glede na naš odziv hitro doda: »Zato pa imamo veliko klopotač. Te so strupene. Zgodi se, da jih delavci med košnjo v kavnih nasadih ubijejo. To je dovolj zgovorno dejstvo, zato po kmetiji ne hodim več v japonkah.« Med redkimi pticami, ki krožijo okoli kmetije, so tudi tukani, ki so našemu sogovorniku tako zelo všeč, da se je odločil podjetje poimenovati po njih – Rjavi tukan.

Od praženja do prodaje svežih zrn

Sprva sta mlada podjetnika posel gradila na prodaji pražene kave. »Za ta namen imava tudi manjši stroj za praženje kave, ki jo zmeljeva po želji naročnika,« pojasni sogovornik. Povše ne skriva veselja nad tem, ko se bo Andressa v nekaj dneh vrnila k njemu v Slovenijo. Kot arhitektka obožuje Ljubljano in njeno staro mestno jedro. »Brazilija je država, ki ni starejša od 300 let, a vseeno ponuja veliko arhitekturnih znamenitosti. Zato takrat, ko sva skupaj, rada obiščeva center prestolnice. Zdaj, ko se osredotočava na prodajo surovega zrna, bova raziskovanje evropskih prestolnic izkoristila še za poslovne namene,« svoje misli sklene Povše.