Urbano rolkanje še vedno ohranja svojo nekonformistično priljubljenost, njegove korenine pa segajo v šestdeseta leta prejšnjega tisočletja, ko so kalifornijski deskarji iskali alternativo morskim valovom. Našli so jo v urbanem okolju v obliki deske, narejene iz furnirja, na štirih kolesih, s katero so se vozili po pločnikih, ograjah in stopnicah. Rolkarji v Ljubljani svoje popoldneve najraje preživljajo v Tivoliju, pod Fabianijevim mostom in na mestni ploščadi. Pred tem pa so imeli Rog.
Pod Fabianijevim mostom najmanj gneče
Vroče avgustovsko popoldne v Ljubljani in razbeljen beton ne obljubljata idealnih razmer za dejavnost, ki zahteva dobro telesno pripravljenost in ravnotežje, pogosto pa prinese tudi padce, poškodbe in kri. Kljub temu v skejterskem parku pod Fabianijevim mostom srečamo 18-letnega Gala. Pred kratkim obnovljen prostor pod mostom med stebri ponuja betonsko polkrožno mini rampo in tipske elemente, skakalnice in klančine.
»Parki v Ljubljani so urejeni, saj je infrastruktura relativno nova,« razloži in doda, da najraje rolka tukaj, pod mostom. »Tivoli je v redu, ampak je tam pogosto gneča. Predvsem veliko otrok s skiroji, ki nas včasih ovirajo.« Z rolkanjem se ukvarja od petega leta. Pove, da se je začelo s podarjeno rolko in igro z bratranci, danes pa je rolkanje proces, o katerem se uči že leta. »Z rolko še vedno najraje kruzam,« doda.
Način spoznavanja
alternativne kulture
Štiriindvajsetletni Gal in 28-letni Jakob delata v trgovini z rolkarsko opremo, s tem športom pa se ukvarjata že več kot dvanajst let. Na vprašanje, ali sta po tolikem času že profesionalca, Jakob odgovori: »Biti profesionalec v našem športu pomeni, da od tega služiš. To v Sloveniji ni mogoče, nivo sposobnosti v tujini je precej višji od našega.« Gal mu pritrdi in doda, da zaslužek ni cilj. »Oba sva v tem, ker sva se tukaj našla. To nama ustreza in naju veseli.« Jakob razloži, da je rolkanje šport, v katerem si odvisen sam od sebe, in s tem življenjska šola, v kateri se učimo vztrajnosti, kako pasti in kako se po padcu spet postaviti na noge.
»V Ljubljani je primeren skejterski park, ki omogoča izvajanje disciplin po standardih športa, samo en, in to je Tivoli. Pa še ta počasi razpada,« pove Jakob. Razloži, da je vzdrževanje infrastrukture parka nezadostno in da park ni bil ustvarjen v zadostnem sodelovanju z rolkarji. Pove tudi, da so parki drugje po Sloveniji bolje vzdrževani in infrastrukturno ustrezni, saj upoštevajo standarde športa. »Objekti so betonski in primerne višine ter krivine,« razloži in doda, da si tudi v Ljubljani želi boljšo infrastrukturo: »Če lahko imamo dvajset košarkarskih igrišč, lahko imamo tudi dva spodobna skejterska parka.«
»V resnici si želimo Rog nazaj,« reče Gal. Avtonomna tovarna Rog je poleg umetniške, kulturne in politične dejavnosti prostor odpirala tudi za rolkarje. »Tam je bil zadnji skejterski park, ki so ga naredili skejterji za skejterje. Tam je obstajala kultura, ne šport, gradili smo skupnost,« pravi in doda, da je bil tam dobrodošel vsak. »Skejtanje je več kot šport, ki ga treniramo. Je skupnost, znotraj katere rastemo. Povezala me je z glasbo in umetnostjo.« Rolkanje je za Gala predvsem način spoznavanja alternativne kulture.
Ljubljana še nima
zadovoljive infrastrukture
Primož Ponikvar, ljubiteljski rolkar in poznavalec športa in kulture, o infrastrukturi ljubljanskih parkov pove, da primanjkuje kakovostno narejenih objektov, ki bi vsebovali raznolikost po želji uporabnikov in bi vožnjo prilagodili vsem ravnem. »Skejterski parki so prostori zabave, druženja, sodelovanja in požrtvovalnosti,« pravi in doda, da pričakujejo, da bo rolkarski park pod vzhodno tribuno stadiona v Stožicah primerno zgrajen in bo upošteval želje uporabnikov. »Mestna občina Ljubljana ve, da potreba po primernem prostoru obstaja, zato se projektov loti, vendar z manjšim posluhom za resnične potrebe skupnosti, kakor je v navadi v tujini,« pojasni. Pravi, da so rolkarski objekti v Ljubljani pogosto deležni kritike ravno zaradi tega. »Ljubljanski skejterji zato pogosto obiskujemo skejterske parke v drugih krajih, kot sta Nova Gorica in Koper.«
