V Loški dolini na Notranjskem stoji eden najlepših gradov pri nas, ki bi lahko, če bi skupaj z urejeno in prenovljeno okolico zaživel, služil kot pomembno kulturno-turistično središče. A ker se v dvajsetih letih v zvezi z razpadajočimi prostori pristav ob gradu Snežnik ni premaknilo skoraj nič, so se lokalni prebivalci povezali v civilno iniciativo, da bi s skupnimi močmi pritisnili na ministrstvo za kulturo. Preteklo nedeljo so se ob zadnjem dnevu tamkajšnjega Kavč festivala v lepem številu zbrali pri pristavah, ki imajo sicer lepo fasado, v notranjosti pa zanemarjene in več let nedotaknjene prostore, in ministrstvo pozvali, da se proces oživljanja teh prostorov vendarle premakne. Še preden pa se je zgodil nedeljski protestni vzgib, ki je v pristojno ministrstvo dregnil tudi z glasbo in kančkom ostrega humorja, se je ministrstvo odzvalo. Razpisalo je javno zbiranje ponudb za oddajo tamkajšnjih gostinskih prostorov v najem, kar so prebivalci sicer pozdravili, vendar z zadržkom. Kot je pojasnil predsednik Društva ljubiteljev gradu Snežnik Marko Gorše: »Zadovoljni smo, da se je ministrstvo odzvalo z razpisom, je pa res, da je najemnina po naši oceni previsoka. Seveda se zavedamo, da morajo najemnino postaviti v skladu z zakonom, vendar če pogledamo stanje teh prostorov, ki so že dvajset let zaprti, bo moral najemnik opraviti kup investicij in urediti infrastrukturo, preden bo svojo dejavnost sploh lahko zagnal.«
Najem zajema gostinske prostore na pristavah gradu Snežnik, kamor sodijo poslovni prostori in zunanje površine na območju tega državnega kulturnega spomenika. Natančneje najem vključuje kavarno ali zajtrkovalnico z recepcijo, šest apartmajev z 12 ležišči in parkirni prostor za predvidoma 18 parkirnih mest. Poslovni prostori obsegajo dobrih 420 kvadratnih metrov, parkirni prostor pa 380 kvadratnih metrov in del zemljišča, na katerem je pod pogojem pridobitve kulturnovarstvenega soglasja možna tudi postavitev zunanje terase. Rok za oddajo prijav je 27. februar.
Idej veliko, le priložnosti nobene
Grajske pristave so zaprli leta 2004, ker so se takrat začele prenove, ki so trajale do leta 2008 in bile uresničene le deloma. Leta 2014 so se znova pokazale ambicije po preureditvi teh prostorov, vendar je prišlo do spora med takratnim najemnikom ELGO Nova in ministrstvom za kulturo. Leta 2017 je bil za pristave uradno pristojen Narodni muzej Slovenije, ki pa se jim je leto zatem odpovedal. Od takrat pristave mirujejo pod ključem.
»Ti prostori, posestvo, grad, pristave in parki, so za našo lokalno skupnost in celotno notranjsko regijo zelo pomembni. Na Notranjskem imamo poleg Snežnika morda še tri takšne točke, recimo Cerkniško jezero, Križno jamo, Postojnsko jamo. Saj vidite, kaj je na tabli na izvozu Unec. Na njej piše grad Snežnik in Cerkniško jezero, vendar mislim, da bi morali to tablo odstraniti, kajti človek pomisli, da je to neka vrhunska destinacija, pride sem in je potem razočaran. Za nas, sploh pa za tiste, ki se ukvarjajo s turizmom, bi moral biti Snežnik izhodiščna točka,« je še povedal Marko Gorše.
V množici ljudi, ki so se v nedeljo zbrali pri pristavah, smo ujeli gospo Janjo, domačinko in lokalno turistično vodnico. »Ko me ljudje sprašujejo, kaj se tu dogaja, zamenjam temo, ker ne morem več govoriti o tem, vse to me zelo jezi. Takšno stanje, kot je zdaj, je najslabše. Mi tega ne moremo več gledati. Kdor koli pride sem, Slovenec ali tujec, mu nikakor ni logično, da je tako lep okoliš zaprt. Domačini si že od nekdaj želimo, da bi se tu nekaj dogajalo, ker se zavedamo, da imamo lepo okolje. Zmeraj se zgražamo, ker ni niti toaletnih prostorov niti kave, kar je osnova.« Sogovornica spada v skupino manjših ponudnikov, ki bi jim prišlo še kako prav, če bi tu delovala kavarna ali gostilna. »Jaz lahko recimo ponudim vsebine, ki so atraktivne za turiste, a vse bi bilo drugače, če bi bil tukaj center turistične in kulturne dejavnosti. Če to dvoje združiš, je že to velik korak. Skupaj bi lahko ponudili več in bi vsi pridobili.« Ena od Janjinih posebnih ponudb je sprehod po grajskem parku, je povedala. »Takšen sprehod se nikoli ne konča v eni uri. Ljudje po koncu še vedno hodijo za mano, ker imajo tu vsako drevo, vsaka potka, vsaka vrata svojo zgodbo. Polno imamo potencialov, ki pa jih nimamo priložnosti tržiti,« je jasna domačinka.
