Pod zmagovalno rešitev obeležja izbrisanim, ki bo stalo v novem ljubljanskem parku, so se podpisali Vuk Ćosić, Aleksander Vujović in Irena Woelle. Med 12 elaborati, ki so prispeli na javno povabilo za izdelavo idejnih rešitev za spomenik v Parku izbrisanih, je komisija – sestavljali so jo predstavnik ustanovitelja Janez Koželj, predstavnica naročnika Renata Zamida, predstavniki strokovne javnosti Rok Kuhar, Nina Granda in Matej Kučina, predstavnika civilne družbe Andrej Kurnik in Jerneja Batič ter predstavnika predlagateljev postavitve Nataša Posel in Irfan Beširević –soglasno izbrala zasnovo, ki po svoji izpovednosti presega vse ostale predloge. Gre za »malo črko, ki je velik spomenik multikulturni Ljubljani«, kot so navedli avtorji, v svojem projektu pa tako nacionalizem slovenskega prostora po osamosvojitvi nagovorili prek družbenega pomena črke ć.
Duhovito, ironično
in neposredno sporočilo
Avtorji obeležja so pri zasnovi izhajali iz politične realnosti devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ob konstituiranju nacionalne pripadnosti po razpadu nekdanje Jugoslavije v Sloveniji iz registra (prebivalstva) izbrisali ć in ga zamenjali s trdim č. Betonsko obeležje v obliki zgornjega dela črke ć, ki so ga zasnovali Ćosić, Vujović in Woellejeva, pa »v Parku izbrisanih simbolno vrača izgnani črkovni znak in s tem kaže, da želi biti Ljubljana prestolnica solidarnosti in sožitja«, so utemeljili avtorji.
Komisija je v zmagovalni rešitvi prepoznala duhovito, ironično in neposredno sporočilo, ki »jasno nakazuje, na kaj in koga se nanaša«. Kot so še zapisali v utemeljitvi izbire zmagovalca javnega poziva, je obeležje »v svoji nenavadni, a pomenljivi obliki pomnik časa izbrisanih in po svoji dinamični kompoziciji tudi obeležje njihovega odpora«.
Kot so še navedli avtorji, obeležje svoj doprinos skupni urbani krajini gradi na številnih asociativnih konotacijah, precej so jih navedli sami, nove interpretacije pa bodo nastajale še, ko bo »tipografski meditativen instrument« stal v parku, kar naj bi bilo predvidoma do konca letošnjega leta. Obeležje pa po besedah Ćosića, Vujovića in Woellejeve »ni le preprost sprožilec spomina, niti ni samo opomin, ampak želi biti s svojo iskreno samoreflektivno aromo spoštljiv poklon bojem, ki jih je prav na tem mestu osmislila in vodila avtonomna kultura, brez katere ni urbanega okolja ne družbenega napredka«.
Maketo zmagovalnega obeležja izbrisanim si je v Zgodovinskem atriju Mestne hiše do 8. marca mogoče ogledati na razstavi idejnih rešitev za spominsko obeležje v Parku izbrisanih. Drugo mesto med idejnimi rešitvami pripada Primožu Puglju, tretjo nagrado pa so pripisali dvema predlogoma, in sicer avtorjev Cveta Kuneševića in Zorana Srdića ter Neže Mekota in Anžeta Seklja. Včerajšnje odprtje razstave, na kateri si je v Zgodovinskem atriju Mestne hiše mogoče ogledati vseh 12 natečajnih rešitev, pa je bilo le eden v nizu dogodkov ob 31. obletnici izbrisa. Pobudniki za poimenovanje novega ljubljanskega parka in postavitev obeležja izbrisanim so bili Amnesty International in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov.
