Ob vstopu v butik na Trubarjevi cesti 7, prijetno dišečem po limonski travi, bi najbrž marsikdo sprva pomislil, da se je znašel pri klobučarki. »Ženske imamo pravilen naziv modistka, modistinja. Klobučarji so bili večinoma moški. Ti so vse delali bolj strojno, z aparati. Sama vse delam ročno,« bi zmedenega obiskovalca poučila Mimi Dobnikar, inovativna izdelovalka pokrival različnih vrst, od žalnih, poročnih in svečanih klobukov do baretk, slamnikov in modnih dodatkov. Prihodnje leto leto bo minulo 40 let, odkar je v tem poslu, a okrogla obletnica najverjetneje ne bo v znamenju veselja. Danes ima modistka zelo malo naročil, januarja ni imela nobenega. Da bi pokrila stroške visoke najemnine butika, poskuša postrani dodatno zaslužiti s šivanjem in popravili. »Sem edina in zadnja modistka v Sloveniji. Če bi bilo več povpraševanja, bi bilo drugače. Ko rečem, da bom zaprla, me zaboli srce. Mož me podpira, da ostanem, vendar če ni denarja, ni druge poti. Vem, da mi bo hudo, vendar naslednika ni. Imam hčerki, ki sta v povsem drugih poklicih. Sploh si ne predstavljam, kako bo. V užitek mi je, če pride stranka, poskusi moje klobučke in ji lahko svetujem. Da se stranke pustijo voditi – tudi to je veliko,« je žalostna sogovornica, katere klobuki so imeli razburljivejše življenje, kot bi si lahko zamislila.
Sestre, papež in angleška kraljica
Mimi Dobnikar je imela svoj prvi butik na Mestnem trgu. Ko je začela, je bilo modistk v Ljubljani okoli štirideset. »Vsaka je dala klobukom svoj pečat. Rožice, mašne, okraske, to delam samo jaz in vsi se čudijo. To moraš imeti v rokah. Imam stranko, ki ima veliko takšnih klobučkov, preoblečenih v svilo. Joj, kako so lepi. Žal mi je, da jih nisem vseh poslikala in shranila v album.«
Tisti, ki so leta 2002 spremljali Evrovizijo, se bodo spomnili nastopa naših Sester s pesmijo Samo ljubezen. In ikoničnih rdečih čepic. Njihova kreatorka poznavalsko prikima: »To so si najbrž sami tako zamislili, da so jih potisnili bolj nazaj, te čepice se sicer nosijo čisto naprej.« Nekega dne je Mimi Dobnikar dobila klic Ksenije Benedetti, ko je ta še bedela nad slovenskim protokolom. Potrebovali so spretno in zanesljivo roko, ki bi ukrojila pokrivala za obisk kraljice Elizabete v Ljubljani leta 2008. »Bila sem zelo presenečena, kar tremo sem imela. Za vsako gospo izmed naših visokih gostij sem morala narediti klobuček, pri čemer nobena ni smela imeti enakega, temveč vsaka svoj model in barvo, ki sta se prilegala posameznemu plašču.« Njen zadnji »visoki« klobuček je nosila Alenka Bratušek, ko je leta 2013 kot predsednica vlade obiskala papeža Frančiška.
Čut, ki izginja
Danes čas veliko stane. Še posebno neizprosen je do reči, ki terjajo pozornost na delikatne podrobnosti, ki zagotavljajo kakovost in unikaten izdelek. A to je stari svet, ki se poslavlja. Novi svet se rojeva na tekočih trakovih, v valilnicah hitre mode in med izčrpanimi delavkami nekje v Bangladešu. To opazko mlade novinarke, ki je, ironično, za svojo sogovornico izvedela šele v Mestnem muzeju (na aktualni razstavi o oblačilni kulturi Ljubljančanov, kjer so, mimogrede, razstavljeni kosi starih oblačil ohranjeni kot iz kataloga), Mimi Dobnikar pospremi z besedami: »Danes bi mladi radi vse na hitro. Kupijo nekaj za pet, deset evrov, nosijo eno sezono, še to ne, in vržejo stran. Nimajo več tistega čuta za oblačila. Imam stranke, ki prinesejo štirideset, petdeset let star kostim. Morda se je malo zredila ali shujšala, pa ga je treba popraviti, a kvaliteta je še vedno ista. Včasih so bili drugi materiali in tudi šivali so drugače. Ko sem začela, je bila v modi eleganca, vse so imele rade klobuke. Veliko je bilo preoblikovanj, to se pravi, da je stranka prinesla svoj klobuk, starega ali novega, in sem iz tega naredila čisto drugo obliko, da je spet nastal 'nov klobuk'.«
Cene njenih klobukov se gibljejo okoli dvesto evrov, se pa vrednost naložbe zbistri ob dejstvu, da lahko dolgoročno preživijo več generacij. »Vsak klobuk je moja ideja. Tudi če ga stranka naroči, ne bo imela enakega, ampak podobnega. Vsak je malo drugačen,« je ponosna zadnja ljubljanska modistka. Ker jih ljudje radi čuvajo, dobijo njeni klobuki sčasoma svojo osebnost, medtem ko se instantni izdelki po sezoni ali dveh počasi razkrajajo na poti na odpad.
