Na naši nedavno prenovljeni Vodnikovi cesti v Ljubljani je že od lanskega julija zaradi razpadajoče hiše cestna zapora, ki na eni strani ceste preprosto ukine površino za pešce in kolesarje. Obvoz jih usmerja naravnost na vozišče, med avtomobile, tovornjake in avtobuse. Ironija je, da so bila evropska sredstva za prenovo porabljena prav z namenom izboljšanja razmer za kolesarje in pešce.
Delovnih zapor pa je precej tudi drugod po mestu. Zaradi gradnje enega od zlatih stolpov so zadnje tedne potekala gradbena dela na Celovški cesti in tudi tu sta bila pločnik in kolesarska steza na eni strani povsem zaprta. Podobno kot lani, ko se je prenavljal železniški nadvoz. Medtem ko so se morali v obeh primerih pešci in kolesarji ob zelo skromnih oznakah znajti bodisi s prečkanjem štiripasovnice bodisi z iskanjem precej daljših poti naokoli, so pasovi za avtomobile ostali večidel časa gradnje nedotaknjeni.
Saj razumemo, se pač veliko gradi. In gradnje so izredni dogodki, ki se prej ali slej končajo, in v tem času se moramo vsi malo prilagoditi. No, pešci in kolesarji malo bolj, avtomobilisti pa malo manj.
A včasih traja gradnja tudi dlje. Že dobrih deset let moramo denimo tisoči in tisoči po dokumente na upravno enoto v nekdanji Tobačni tovarni skozi začasne in zanikrno označene prehode ob ograjah in prek gradbišča nesojenega megalomanskega projekta. In to ni izjemen primer. Podobnih trajnih začasnih zapor je bilo po Ljubljani in tudi po drugih mestih vedno kar precej.
Medtem ko se na načelni ravni vsi prometni odločevalci od Evrope prek države do občine strinjajo, da morajo pešci in kolesarji v mestih dobiti prednost in vso potrebno pozornost pri načrtovanju, gradnji in vzdrževanju prometne infrastrukture, gredo na terenu zadeve po svoje. Pravilnik, ki ureja zapore na cestah, za pešce in kolesarje ne izgublja besed. Ne ukvarja se niti z njihovo osnovno varnostjo, kaj šele z udobnostjo ali omogočanjem nemotenih poti ob zaporah. Tudi občina pri izdaji dovoljenj za zapore očitno ne zahteva rešitev za pešce in kolesarje. In ker jih nihče ne zahteva, jih tudi projektanti ne predvidijo in izvajalci ne izvedejo.
Ampak očitno se da tudi drugače. Ne le v severozahodni tujini, kjer je primerov zgledno urejenih delovišč ob cestah kolikor hočete, pač pa tudi pri nas. Ob prenovi Kajuhove ulice v letu 2021 so izvajalci uredili ob robu cestišča spodobno širok pas za pešce in kolesarje, fizično ločen od avtomobilskega pasu z začasnim rumenim robnikom. Čas bi že bil, da kdaj tudi ena lastovka prinese pomlad v naše odmaknjene kraje in da se dobri primeri prelijejo tudi v sistemske rešitve. Lepo prosim.
