Posnetek ene izmed ponedeljkovih vrst pred bencinskimi črpalkami je Ljubljanska kolesarska mreža na družbenem omrežju facebook opremila s šalo: Kaj dela kolesar v vrsti za gorivo? Računa prihranek? Četudi se zdi zapis ob naraščajočih cenah energentov na prvi pogled nekoliko ciničen, je vendarle res, da vpliv energetske draginje na našo denarnico lahko deloma omilimo tudi s tem, da namesto za volan sedemo na kolo.
Že dlje nam napovedujejo, da bomo morali ob prehodu v brezogljično družbo temeljito spremeniti svoje navade. Trenutna energetska draginja nam kaže prvi obraz tega, kaj konkretno bi to lahko pomenilo. A apel le na potrošnika, naj ravna drugače in začne tudi drugače razmišljati, je brezpredmeten, če tega ne storimo kot celotna družba, na čelu s tistimi, ki jo upravljajo in vodijo. Če se vrnemo k prometu in kolesarjenju, tudi Ljubljana, kljub zvenečim zelenim naslovom, paradigme tega novega razmišljanja še ni osvojila. Ljubljana še ne razmišlja kot kolesarsko mesto, tako ne razmišljajo tisti, ki načrtujejo njene ceste, zgradbe, stanovanjska naselja, celo tisti, ki upravljajo promet, ne.
Jeseni sva s kolegom iz časopisa Kleine Zeitung razglabljala o tem, kako v Gradcu kot primer bolj trajnostno urejenega prometa mestnim oblastem za zgled postavljajo Ljubljano in kako ravno obratno počnemo v slovenski prestolnici. Nedavno me je ljuba družinska dolžnost za dlje časa prestavila v Gradec, dovolj dolgo, da se na svoje oči prepričam o verodostojnosti tega zgleda.
Pri kolesarskih poteh sta mesti primerljivi: Ljubljana ima precej dobro mrežo kolesarskih poti, Gradec prav tako in bi do leta 2030 v kolesarsko infrastrukturo vložil 100 milijonov evrov. Nad tem, da so kolesarske poti ponekod preozke, drugod absurdno speljane, se pritožujemo tako v Ljubljani kot v Gradcu. A za vogalom mojega bivališča, kjer so zgradili nov stanovanjski blok, so celotno zastekljeno pritličje, zaščiteno z vso potrebno varnostno opremo, namenili hrambi koles tamkajšnjih stanovalcev. To pomeni, da je tisti, ki je načrtoval to stanovanjsko naselje, razmišljal drugače, kot so načrtovalci stanovanjskih naselij razmišljali doslej. Enako velja za tistega, ki je že leta 2004 postavil kolesarsko garažo na glavni železniški postaji, ali tistega, ki je zagotovil, da so bile kolesarske poti 9. decembra lani, ko je zapadel prvi sneg, očiščene enako kot ceste in ulice. V Ljubljani garažo za kolesa načrtujemo že leta, pa je še vedno ni, kolesarskih poti se pozimi ne čisti, ker je predrago, in zaenkrat še ne poznam stanovanjskega naselja, kjer bi se načrtovalci bolj ukvarjali s tem, kako bodo stanovalci varno pospravili svoja kolesa, kot pa s tem, ali bo dovolj parkirnih mest v podzemni garaži.
