Včasih pomislim, kaj bi bilo, če Slovenci ne bi imeli osamosvojiteljev. Vse države bivšega vzhodnega bloka bi bile že zdavnaj v demokraciji in tudi vse druge republike bivše Jugoslavije, ki smo jim bili mi s svojimi družbenimi gibanji nekoč za zgled, bi že imele svoje države. Celo Kosovo bi bilo že samostojna republika in Hrvaška v Evropski uniji, le mi, Slovenci, bi še zmeraj trpeli pod škornjem jugovojske, nas, starejše, pa bi bilo sram pogledati svojim vnukom v oči in jim razložiti, kako je mogoče, da imajo vsi drugi svobodo, mi, ki smo z večstrankarskimi volitvami že v Jugoslaviji opravili s totalitarizmom, pa moramo v Spar, Bauhaus, Hofer, Lidl in Ikeo še zmeraj v Avstrijo.
Brez osamosvojiteljev bi se največja vojašnica v našem glavnem mestu še danes imenovala po človeku, ki bi ga samo zato, ker je med špansko državljansko vojno poveljeval bataljonu mednarodne republikanske vojske, med drugo svetovno vojno pa glavnemu štabu partizanskih odredov Slovenije, našim vojakom predstavljali kot dokaz, da smo tudi Slovenci takrat, ko to od nas zahteva zgodovina, vojaški narod. V njihove mlade glave bi vcepljali zgodbo, kako bi bila brez vojske, katere glavni poveljnik je bil patron njihove vojašnice, Slovenija danes bistveno manjša ali pa je sploh ne bi bilo, ob tem pa bi jim zamolčali, da bi v tej manjši ali neobstoječi Sloveniji njihovi predniki ne trpeli zaradi socialnih eksperimentov kulturnih marksistov, ampak bi tako kot Slovenci v Italiji in Avstriji uživali vse dobrine svobodnega demokratičnega sveta.
Tako pa največja ljubljanska vojašnica že lep čas svojim vojakom daje za zgled človeka, o katerem vemo le to, da je bil tragična žrtev enega prvih spopadov vojne za Slovenijo, kar pa je povsem dovolj za dokaz, da je šlo v tej vojni krvavo zares in je zato skupaj z osamosvojitelji, brez katerih je ne bi bilo, sveta in nedotakljiva.
A ko se bo osamosvojitvi na današnjem Trgu republike končno postavil spomenik, bi bilo treba trg preimenovati, saj smo republiko imeli že v Jugoslaviji, z osamosvojitvijo pa se je zgodil pomemben družbeni preobrat. Trg samostojnosti ne bi bil dobra izbira, saj je šlo za veliko več kot le za samostojnost, ki smo se ji z vstopom v Nato in EU že tako ali tako odpovedali. Šlo je za spremembo, ki bi ji težko rekli drugače, kot ji pravijo Čehi, pri katerih se je sicer zgodila bolj žametno, a enako korenito kot pri nas. Zato predlagam, da se takrat, ko bo na njem stal spomenik osamosvojitvi, trg pred državnim zborom preimenuje v Trg revolucije.
