Pred več desetletji so vsi Ljubljančani vedeli, da imajo najboljše krvavice in tatarski biftek v delikatesi hotela Slon, najboljšo pašteto iz gosjih jeter v delikatesi Kham v Zvezdi, najboljši sladoled pa pri Petričku na Cankarjevi cesti. Za posebne priložnosti so meščani tja hodili po izbrano jedačo, sloves trgovin pa je prehajal iz roda v rod, prav tako kot je v nostalgičnih spominih starejših meščanov zapisan okus dobrot iz trgovin, ki ne obstajajo več. Sline nostalgije se cedijo celo ob mastnem ocvrtem krompirčku v papirnatem škrniclju izpred kina Union, nostalgični gurmanizem pa si meščani hodijo zdravit v slaščičarno Maxi, kjer z veliko žlico zajemajo kose emonske rezine.

Normalno je, da se okusi mesta v zgodovini spreminjajo. Tako kot se spreminjajo trgovine. Majhne trgovinice in slaščičarne so po osamosvojitvi druga za drugo izginjale iz središča mesta, njihovo ugašanje pa je bilo ponavadi povezano s kapitalskim profitom. Bilo je celo obdobje, ko v središču mesta sploh ni bilo mogoče kupiti ne kruha ne mleka, saj so se zaprle prav vse prodajalne s prehrambnimi izdelki, čeprav je v tistem obdobju v središču mesta še živelo precejšnje število avtohtonih prebivalcev. Tudi zaradi nedostopnosti trgovin so se ti počasi izseljevali, namesto njih pa so prišli airbnb turisti in prodajalne spominkov. Počasi pa so trgovci spoznali, da tudi turisti v središču mesta potrebujejo navadne prehrambne trgovine – nenazadnje si morajo za svoje bivanje v airbnb morebiti dokupiti toaletni papir. Tako so ponovno začeli odpirati mini Mercatorje in Spare, le da imajo v njih turistom prilagojeno ponudbo.

V zadnjih mesecih pa se je, kar zadeva prehrambne trgovine v središču mesta, zgodil neverjeten preobrat – prišli so diskonti. In to v elitne nove stanovanjske zgradbe. Eden izmed njih ima vhod celo med izkopaninami Emone. Spet drugi je tako hitel z otvoritvijo, da sedaj sameva v nenaseljeni stanovanjski stavbi nasproti železniške postaje in je celo parkiranje v garažni hiši brezplačno, saj ta še nima zapornice. Tretji si je za pozicijo izbral Situlo, kjer prebivalce moti hrup železnice, očitno pa jih ne moti zgodnje jutranje dovažanje robe v poceni italijanski diskont. V resnici je neznosno ironično, da so v stavbah, kjer kvadratni meter stanovanja stane tudi 10.000 evrov, trgovine nižjega cenovnega razreda. Toda taka je diktatura kapitala: kdor ima, si lahko privošči elitno lokacijo, pa čeprav je to diskont. Franc Kham v sedanjosti ne bi imel nikakršne možnosti odpreti svoje delikatese v središču mesta. Zato bodo meščani čez 50 let nostalgično sanjali o poceni tatarcu iz Eurospina.