»Danes povprečni digitalni odtis trinajstletnika obsega 72 milijonov podatkovnih točk (vrst informacij o najstniku, op. p.), ki jih upravljajo oglaševalci,« je eno od dejstev digitalnega sveta, ki jih mladim in odraslim obiskovalcem podaja razstava Kaj te briga?!, ki je do 10. junija na ogled v Računalniškem muzeju. Temelji na aktualni mednarodni študiji avtoric Katje K. Ošljak, vodje iniciative za digitalno vzgojo Vsak in asistentke na Fakulteti za družbene vede, ter dr. Rys Farthing iz organizacije Reset in podatkov Univerze v Ljubljani.

»V digitalni družbi težko nimamo digitalnega odtisa, saj je v današnjem času skorajda nemogoče in nepredstavljivo živeti analogno. Vsi živimo digitalizirano življenje, prek digitalnih kanalov se učimo, delamo, se zabavamo, igramo, združujemo družine. Menim, da ni pravi pristop, ki ga pogosto privzemamo, da bomo mladim prepovedali ali omejili uporabo družbenih omrežij. To ni realno, pomembna sta ozaveščanje na tem področju in regulacija digitalnih platform,« poudarja raziskovalka Katja K. Ošljak, ki se je v mednarodni raziskavi o zasebnosti in zaupanju mladih v digitalne izdelke osredotočila na Slovenijo. V času, ko nam digitalne korporacije sledijo od prenatalnega obdobja do smrti, je upravljanje digitalnega odtisa vse zahtevnejša naloga, česar se do neke mere zavedajo tudi otroci in mladi. V raziskavi Fakultete za družbene vede in Pedagoške fakultete, v kateri je lani sodelovalo več kot 3000 učencev in dijakov iz Slovenije ter so njene podatke vključili v pričujočo mednarodno raziskavo, je tretjina mladih navedla, da ne zaupajo načinu zbiranja svojih podatkov, pri čemer pa jih prav tako tretjina ne zna preveriti, katere podatke zbirajo o njih, kar vseeno priča o prenizki ozaveščenosti na tem področju. Kot poudarja Katja K. Ošljak in kar na interaktiven ter igriv način podčrtuje tudi razstava Kaj te briga?!, ki jo je zasnovala Eva Matjaž iz kreativnega centra Poligon, so prakse spletnega zbiranja podatkov zelo invazivne. Pogoji uporabe digitalnih kanalov so pogosto zaviti v zapleten pravni jezik, ki ga otroci in mladi težko razumejo, dodatno še zaradi dejstva, da so ti zapisi največkrat le v angleščini. Nepreglednost in nedostopnost tovrstnih besedil na razstavi povedno ilustrira velika debela knjiga, ki jo sestavljajo politika zasebnosti, pogoji uporabe in pravila o piškotkih 32 priljubljenih digitalnih platform, za katero je v povprečju predvideno branje skoraj 42 ur. Pri čemer se ob problematiki spletnega zbiranja podatkov postavlja tudi vprašanje izbire. »Aplikacija lo.polis na primer prosi za osebne podatke z namenom trženja uporabnikom. Pri e-asistentu se uporabniki morajo strinjati, da njihove osebne podatke posredujejo tudi tretjim osebam, denimo mobilnemu operaterju, prek katerega uporabniki prejemajo SMS-sporočila. Kar je zelo velik pritisk, saj skorajda moraš na to pristati. Če namreč želiš sodelovati v današnjem šolskem sistemu, praktično moraš imeti to aplikacijo, ki pa je hkrati ne moreš uporabljati, če ne dovoliš uporabe in zbiranja ogromnih količin podatkov o sebi,« poudarja Katja K. Ošljak.

Zbiranje podatkov na vsakem koraku

O uporabnikih podatke zbirajo aplikacije, ki jih mladi uporabljajo v šolah, prostem času in med igro. Analiza aplikacij v raziskavi je pokazala, da digitalni izdelki, ki jih uporabljajo v šoli, mladim pogosto sledijo tudi zunaj učilnic. Tako denimo zoom in microsoft teams zbirata podatke o lokacijah učenca, njegovih stikih, vključno z njegovimi shranjenimi profilnimi fotografijami ter dnevnikom klicev. Prav tako ogromne količine podatkov o svojih uporabnikih zbirajo med mladimi priljubljene platforme in aplikacije, kot so snapchat, instagram, tiktok in youtube. »Veliko ljudi sicer reče, da saj ni pomembno, če mi sledijo, saj nič takšnega ne počnemo. Kar drži, mi res ne počnemo nič takšnega, vendar se moramo zavedati, da digitalne platforme, ki dobivajo vse te podatke o nas, v odnosu do nas dobivajo izredno moč, in če imajo to moč že v primerjavi z državo, kakšno imajo z vsemi podatki, s katerimi operirajo, šele v primerjavi s posamezniki. Kot posamezniki in posameznice na tak način izgubljamo suverenost, na račun digitaliziranega udobja in upodatkovljene zabave pa zasebnost.«

Od ozaveščanja do regulacije

Rešitev za zajezitev invazivnih praks spletnega zbiranja podatkov sta ozaveščenost in regulativna zaščita. »Potrebni so strogi predpisi, ki jih bodo izvajali ter nadzirali pooblaščeni regulatorji in s katerimi bo zagotovljeno, da bodo mladi lahko uresničevali svojo pravico do zasebnosti in varnosti svojih podatkov. Ne nazadnje so ta pričakovanja skladna z uveljavljenimi mednarodnimi standardi uresničevanja otrokovih pravic,« so zapisali v poročilu o raziskavi. Potrebo po tem, da bi jim zakoni v digitalnem okolju zagotavljali večjo zaščito, so mladi izrazili tudi na delavnicah, ki se jih je v okviru raziskave udeležilo več kot 15.000 osnovnošolcev. Kot so izrazili, si na spletu želijo različnih izboljšav, od manjšega obsega zbiranja podatkov do večje varnosti podatkov in odprave pretirane hrambe podatkov. Kaj si v tem kontekstu želijo, lahko obiskovalci izrazijo tudi na razstavi, kjer lahko svoje zahteve po večji zaščiti na internetu zapišejo na razglednice, naslovljene na evropski odbor za varstvo osebnih podatkov.