Hrib, na katerem se razteza pokopališče v Rogaški Slatini, je bil na soboto pred dvema tednoma ovit v jesensko meglo. V vežico so se zgrinjali žalujoči in družini izrekali sožalje. Nekaj pred 15. uro, dobre pol ure pred načrtovanim pogrebom, je v vežici v nezavest padla starejša gospa. »Naredite prostor, zmanjkalo ji je zraka,« so najbolj prisebni nemudoma pozvali na desetine ljudi, zbranih pred žaro pokojne. Gospo so odnesli ven, na hodnik pred prostor. Kaj hitro se je izkazalo, da ženski ni le zmanjkalo zraka oziroma da tal pod nogami ni izgubila zaradi stresne situacije, temveč zaradi nečesa mnogo hujšega.
Med žalujočimi bila zdravnica
»Takoj smo poklicali na 112, sama sem bila ves čas na zvezi z gospodom v dispečerski službi,« je za Dnevnik prve trenutke po omedlevici opisala gospa, ki je priskočila na pomoč. S pomirjajočim glasom jim je dajal navodila, kaj naj storijo, kako naj preverijo pulz pa tudi odzivnost poškodovane. »Ni se odzivala, umetnega dihanja ji nismo mogli dati, ker je ves čas 'gor' metala slino. Smo ji pa masirali srce,« je pojasnila.
Prvotno paniko in za vse prisotne izjemno stresno situacijo so pomirile tam prisotne zdravstvene delavke. »Vajena sem takšnih situacij, pomagati je treba tudi takrat, ko se tebi samemu dogaja nekaj žalostnega. Reševati je bilo treba življenje, po spletu okoliščin je bilo na kraju več usposobljenih oseb,« je za Dnevnik pojasnila upokojena medicinska sestra, sicer domačinka iz Rogaške Slatine. Odgovornost je prevzela zdravnica, drugi so jo poslušali in sledili njenim navodilom. Najprej je bilo treba pomiriti družino poškodovane in odstraniti vse »gledalce«, sledilo je oživljanje. »V takšnih primerih je najpomembnejše ostati miren, tih in skoncentriran,« je dodala.
Reševalno vozilo trčilo v tovornjak
Po prvi prejeti informaciji je bilo reševalno vozilo iz enajst kilometrov oddaljenega Šmarja pri Jelšah v nekaj minutah že na poti na pokopališče. A se je med žalujočimi zelo hitro razširila informacija, da na cilj ne bo prispelo. Nekje na pol poti, med Mestinjem in Podplatom, je voznik izgubil oblast nad reševalnim vozilom na nujni vožnji in trčil v tovornjak. Sam se je hudo poškodoval, njegov sopotnik, 23-letni reševalec, pa je umrl.
»Ker smo slišali veliko siren, smo mislili, da je rešilec že za vogalom. Šele nekaj minut kasneje smo dobili informacijo, da je prišlo do hude nesreče in da smo pravzaprav slišali sirene gasilcev, ki so hiteli tja. Iz dispečerskega centra so nas obvestili, da je na poti drugi rešilec, in sicer iz okoli pol ure oddaljene Slovenske Bistrice,« je še pojasnila prva sogovornica, ki sicer ni zdravstveno podkovana. V vmesnem času se je ena od žalujočih v »dolino« peljala po defibrilator, ki ga na pokopališču ni.
Problem za vse z obrobja
»Hja, splet okoliščin je na žalost bil takšen, da smo morali dolgo čakati na reševalno vozilo. Žal mi je fanta, ki je umrl. Prva pomoč, dežurna zdravnica iz Šentjurja, je sicer prišla po 40 minutah, reševalno vozilo pa kakšno uro po našem prvem klicu. Kriv za to ni nihče. Če ne bi prišlo do nesreče, bi bilo vse drugače. Ali pa če bi imeli reševalno službo v samem kraju. To je res problem za vse nas, ki ne živimo v večjih mestih, temveč na obrobju. Moram pa reči, da smo tudi nekoč tako dolgo čakali, saj v preteklosti ni bilo na voljo toliko rešilcev, kolikor jih je danes,« je iz dolgoletnih izkušenj spregovorila upokojena medicinska sestra.
Po eni uri je skrb za gospo prevzela reševalna ekipa. Če bi jo srce izdalo doma in v okoliščinah, da bi reševalno vozilo do nje potrebovalo eno uro, najverjetneje ne bi preživela. Tokrat pa je. Bolj po čudežu, kot naj bi komentiral zdravnik, ki jo je sprejel v bolnišnici. Situacija ni bila stresna le za ekipo, ki je nudila prvo pomoč, temveč tudi za druge prisotne. Dve žalujoči je obšla slabost, a se jima je po kozarcu vode stanje izboljšalo. Pogreb se je začel s slabo uro zamude, ves čas so le nekaj metrov stran od povorke žalujočih še vedno utripale luči reševalnega vozila.
Takoj po pogrebu, na sedmini in še nekaj dni zatem, so se v Rogaški Slatini pogovori vrteli le okoli te teme. Zakaj v kraju ni na voljo reševalnega vozila? Kako to, da niso na pomoč poslali helikopterja, da bi gospo hitreje odpeljal v bolnišnico? Vsi se namreč zavedajo, da v takšnih primerih šteje vsaka sekunda.
Pokrivajo šest občin
Vodja reševalne postaje Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah Dorijan Zabukovšek je za Dnevnik povedal, da so odločitve, kam bo šla katera reševalna ekipa, v soboto, 8. novembra, popoldne sprejemali v Dispečerskem centru zdravstva Maribor. Pokojni reševalec in hudo poškodovani voznik reševalnega vozila sta bila njegova kolega. Po klicu na pomoč so v Rogaško Slatino nemudoma poslali reševalno vozilo, drugo pa potem na kraj njegove nesreče. Tretje reševalno vozilo in urgentni zdravnik sta bila že pred tem na poti v celjsko bolnišnico. Na kraju tragične nesreče sta tako bila reševalno vozilo in urgentni zdravnik iz Slovenske Bistrice, poškodovanega voznika pa so v bolnišnico odpeljali s helikopterjem Slovenske vojske.
S tremi reševalnimi vozili in vozilom urgentnega zdravnika (VUZ) 24 ur na dan vse dni v letu pokrivajo šest občin, in sicer Šmarje pri Jelšah, Rogaško Slatino, Rogatec, Podčetrtek, Kozje in Bistrico ob Sotli. Po navedbah Zabukovška gre za okoli 400 kvadratnih kilometrov veliko območje, na katerem živi okoli 35.000 oseb. Poudaril pa je, da zaradi turizma na območju čez dan potencialno potrebuje pomoč veliko več ljudi. Ponoči eno od reševalnih vozil prestavijo v Šentjur, saj lahko od tam lažje in hitreje pokrije še okoli 220 kvadratnih kilometrov veliko območje.
Nujna vožnja ni norenje
Sogovornik s 30 leti delovne dobe in izkušenj je ocenil, da se je zadnja leta področje reševanja drastično spremenilo. Pa s tem ne misli zgolj na boljšo opremo reševalcev in varnejša vozila, temveč tudi na varnejšo vožnjo. »Priprava se začne tisti trenutek, ko pridemo v službo. Varnost se začne že s pregledom kabine vozila in opreme. Zadnja leta smo ofenziven način vožnje zamenjali z defenzivnim. Moram pa poudariti, da nujne vožnje ne smemo zamešati z norenjem po cesti,« je bil jasen. Če hočejo sesti za volan, morajo reševalci opraviti različne izpite, med drugim varno vožnjo z intervencijskim vozilom. Opravljajo jih redno, enako je s seminarji, kjer pridobivajo ali osvežujejo teoretsko znanje. Dorijan Zabukovšek je prepričan, da se je zadnja leta veliko spremenilo v glavah reševalcev in tudi drugih udeležencev v prometu, saj je kultura vožnje veliko boljša kot v preteklosti.
Na kratko se je dotaknil tudi tragične nesreče in izgube življenja 23-letnega reševalca. »Seveda pride do nesreč, statistična verjetnost zanje je kar visoka, saj smo res veliko na cesti. A si nismo mislili, da bi lahko prišlo do česa takšnega. Res smo imeli v preteklosti primere hudo poškodovanih reševalcev v nesreči, a od osamosvojitve dalje takšnega smrtnega primera še ni bilo,« je povedal. Voznik reševalnega vozila je sicer hudo poškodovan, a njegovo življenje ni ogroženo. Ob vrnitvi na delovno mesto ga bodo pričakali z vso podporo, ki jo bo potreboval. Na pogreb 23-letnika pa so se zgrnili reševalci iz vse države. »Veste, mi smo posebna kasta. Kot družina, skupaj v dobrem in slabem,« je dodal. Izpostavil je še, da je tako kot običajno, ko pride do tragičnega trenutka, skupaj pravzaprav stopila celotna Slovenija.
