Ob cesti, ki se vije od Fare proti Osilnici, je ob panelni ograji v ozkem pasu med cesto in močno naraslo Kolpo prestrašena blodila ujeta košuta. »Ogromno divjadi pride s hrvaške strani. Če v gozdu ni dovolj hrane, pač pride na naše njive. Tudi deset, petnajst košut na kupu je že prišlo, in če ne bi imeli vrta ograjenega, bi nam pojedle vse. Zdaj je to divjad zadrževala panelna ograja, tako da je bila glede tega celo dobrodošla,« je dejala Nada Tomec iz Osilnice. Pa vendar si želi, da ograja čim prej pade. Zdi se ji, kot da ne bi bili več svobodni, odkar so jim postavili ograjo. »Če bi pustili ljudem, da jo odstranijo, je že davno ne bi bilo več,« se nasmehne.

Če vode ne vidiš ...

Anton in Nada Tomec imata, kot večina drugih Osilničanov, njivo vse do Čabranke. Ta se malo nižje v Osilnici izlije v Kolpo. »Ko smo obdelovali njivo, smo plevel in zemljo, ki je ostala, nosili na breg in ga tako ves čas po malem utrjevali, da se je brežina obnavljala in voda ni odnašala toliko materiala. Zdaj, ko je bila tu ograja, pa seveda nisi mogel do vode, brežina se je zaraščala, vode sploh ni bilo videti. Če vode ne vidiš in jo samo slišiš, že ni tako, kot mora biti,« pripoveduje Anton Tomec. Ob vodi sta že pred leti namestila klop, na kateri si v senci rada odpočijeta med delom na njivi, posedita, se umirita, pogledata, ali je v vodi kakšna riba. Toda klop stoji za ograjo. Sicer so naredili vrata, ki pa so bila neuporabna, saj zanje nista imela ključa. Tomec je bil ribič skoraj 70 let, bil je član hrvaške ribiške družine. Ker zadnja leta zaradi zdravstvenih težav ni mogel sam priti iz vode, mu je Nada z brežine pomagala na suho. Odkar se je zaradi ograje brežina zarasla, tega nista mogla več početi. »Zdaj, ko bodo odstranili ograjo, bom spet nabavil ribiško dovolilnico,« še dodaja Tomec.

»Mene osebno ograja ni prav dosti motila,« dodaja neki drug Osilničan, ki ni želel, da zapišemo njegovo ime. »A prav je, da jo končno odstranijo. Tudi ko je deževje in visoka voda, se vanjo zaplete listje, drevje, dračje. Je pa res, da je tako obložena mreža odbijala vodo na drugo stran in preprečila, da bi reka poplavila. Očitno drži, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra.«

Ponovno so se povezali

Osilničani so nekoliko lažje zadihali že v začetku leta, ko je Hrvaška stopila v schengensko območje in med državama ni več mejnega prehoda, ki je največ preglavic povzročal prav prebivalcem z obeh strani meje. Med seboj so ne le prijateljsko, pač pa večinoma tudi sorodstveno povezani. Zdaj tudi ograje ne bo več in življenje se bo končno vrnilo v nekdanje tirnice, so prepričani. »Ponovno smo se povezali, tudi gospodarstvo malo bolj cveti, kajti Hrvatje iz bližnjih vasi nimajo trgovine in hodijo k nam po nakupih,« pripoveduje osilniška županja Alenka Kovač. »Imamo zdravnike na levem in desnem bregu, imamo zemljišča na levem in desnem bregu, predvsem pa smo kot najmanjša občina po številu prebivalcev močno odvisni od turizma, ki je še edina perspektivna panoga v našem kraju. Ponovno bomo lahko imeli poroke ob Kolpi brez žičnate ograje, ponovno boste lahko šli v Kolpo na rafting in imeli izhod, kjer koli si bo srce poželelo. Podiranje ograje je za nas res izjemnega pomena. Verjamem, da bomo imeli spet več turistov, ko bo ograja dokončno odstranjena.«

Nekateri krajani so vendarle upali, da bodo dobili del ograje za ograditev svojih zemljišč. Toda kot je dejal notranji minister Boštjan Poklukar, to ne bo mogoče, saj bo ograja namenjena izključno za potrebe vojske in policije. »Morda bi bilo dobro, da ne bi poslali povpraševanja, kdo bi si želel ograjo, kajti s tem smo seveda zbudili apetite oziroma smo se že nekako domenili, da bi lahko bila nekakšna odškodnina za vsa ta leta, ko je omejevala dostop do reke prebivalcem. Žal so nam zdaj jasno povedali, da ograje ne bo mogoče ne odkupiti ne dobiti. In to bomo pač morali sprejeti,« pravi Kovačeva.

Žica rezala žival pri živem telesu

Po besedah krajana naselja Grivac v sosednji občini Kostel, je ograja pač odigrala svojo vlogo, zaradi katere je bila postavljena. »V zadnjem letu in pol prebežnikov ne videvam več, medtem ko smo jih prej videvali vsakodnevno, tu mimo so hodile cele kolone. Ograja je torej služila svojemu namenu, danes pa to ni več potrebno,« razmišlja. Tudi sam je ribič, ker pa zaradi ograje ni mogel do Kolpe, je šel pač na hrvaško stran in je nemoteno lahko muharil. »Prikrajšani so bili predvsem ljudje, ki se zaradi ograje niso mogli kopati v Kolpi. Dokler je bila tu rezilna žica, pa je bilo to katastrofalno zlasti za živali. Predvsem parkljasta divjad se je nemalokdaj ujela vanjo in v hudih mukah umirala, saj jo je ograja trgala pri živem telesu. Bilo je grozljivo. Ko so postavili panelno ograjo, je bilo bolje.«

Na naši poti nazaj prej omenjene košute ni bilo več opaziti. Najbrž je našla izhod, skočila čez cesto in izginila v gozd na drugi strani. Da je le ni odnesla narasla Kolpa.