V Ljubljanici in njenih pritokih smo bili v zadnjih treh tednih priča že trem velikim poginom rib, »kar je strašna škoda«, ob Ljubljanici, nekaj metrov naprej od Plečnikove zapornice, kjer je že mogoče opazovati ekstremno nizek vodostaj, pravi predsednik ribiške družine Vevče Marjan Gorišek. »Poglejte, voda je padla, na dnu in po gladini so se razrasli alge in mah. Iz vode gleda nakupovalni voziček in druge smeti, ki jih prinesla rekla,« na prizor v reki pod Cukrarno opozori ribič, ki Ljubljanico od blizu spremlja že več kot 30 let. Njegova ribiška družina je zadolžena za Ljubljanico od Plečnikove zapornice do izliva v Savo pri Zalogu in Gruberjev prekop od zapornic do sotočja z Ljubljanico v Mostah.
Kot ob že drugem letošnjem vročinskem valu pravi Gorišek, je že zadnjih nekaj let vodostaj Ljubljanice poleti upadel na okoli šest kubičnih metrov na sekundo, vendar so bila sušna obdobja krajša in vodostaj ni bil tako ekstremno nizek. Ob zdajšnjem vročinskem valu so namerili malo več kot štiri kubične metre na sekundo, kar je 46 kubičnih metrov manj od povprečnega letnega pretoka. »Čeprav je kisika takoj za Plečnikovo zapornico, ki Ljubljanico razgiba, dovolj, nižje ko gremo po strugi proti Fužinam, kjer se reka upočasni, slabše je. Z izjemo na mestu, kjer je naklon in zaradi tega nastanejo brzice, gibanje vode pa prispeva k večji vsebnosti kisika,« pojasnjuje Gorišek. Sušo, ki se pozna na Ljubljanici, še ponazori s situacijo pri gostišču Portal, kjer je vodo mogoče »prebresti, kar ni normalno, prav tako ne skale, ki gledajo ven«. Medtem ko je pri fužinskem gradu drug problem.
Črna točka pri fužinskem gradu
Tam se zaradi jezu voda sicer nekoliko nabere, vendar pa je pri mostu pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje, kjer je »razbremenilnik glavne kanalizacijske cevi, črna točka«. Ob nalivih, ko v kratkem času pade velika količina meteorne vode, se lopute preobremenjenega kanalizacijskega sistema odprejo in »padavinska voda, pomešana s kanalizacijo, butne v reko. Kar ob višjem vodostaju, ko je pretok 100 ali 120 kubičnih metrov na sekundo, ni problem, saj masa vode to goščo, fekalije, hitro razdela in jo odplakne do Save. Če pa se to zgodi v teh dneh, ko je Ljubljanica tako nizka, postane dno belo. Po dnu se vlečejo straniščni papir, vložki, tamponi, kondomi, vse živo, kar ljudje zmečejo v stranišče. To je groza videti in pri tako nizkem vodostaju je tudi pogubno za ribe,« pojasnjuje Marjan Gorišek. Še huje od tega, kot pripoveduje ribič, pa je, če kdo v odtok zlije kislino ali kakšno drugo kemikalijo, ki prek kanalizacijskega sistema pristane v Ljubljanici. »Če v reko pride strup, takoj pogine vse, ne glede na višino vodostaja.« Pred leti je tako recimo v Ljubljanico iz kemične tovarne v Mostah ušla solna kislina, prejšnji mesec pa se je ribiška družina Vevče soočala s posledicami izlitja iz čistilne naprave papirnice Vevče, kar sicer ni bila strupena snov, je pa mulj, ki je prekril dno, zadušil ikre mrene in klena, ki sta se v tem času drstila. Kakšna škoda je pri tem nastala, je nemogoče oceniti, je jasen ribič. Poleg tega, kot še opozori, v tem času k onesnaženju reke prispevajo tudi hudi nalivi, ob katerih s cest v Ljubljanico pljuska deževnica, pomešana z nesnagami iz motornega prometa.
Med rešitvami za varovanje Ljubljanice v razmerah, ki smo jim priča, Gorišek navede nujnost prevetritve vodnih dovoljenj za opravljanje dejavnosti na reki, ki bi bila prilagojena aktualnim razmeram. Poleg tega še pravi, da bi v obdobjih tako nizkega vodostaja veljalo razmisliti o spremembah rečnega prometa. »V sušnih obdobjih bi lahko začasno ustavili vožnje z ladjicami. Za turiste bi se spomnili česa drugega, prek Plečnikove zapornice pa bi iz središča mesta več vode spustili v ta del, kjer je gladina zdaj tako nizka.«
