Obiskovalec ali obiskovalka knjigarno obišče in se po njej razgleduje ter v njej preživi več ur, pove eden izmed prodajalcev v ljubljanski knjigarni. Dolgoročno so sumljivi tisti, ki večkrat obiščejo knjigarno, zaigrajo zanimanje, na koncu pa nikoli nič ne kupijo, doda prodajalec. »Po navadi gre tako: knjigo izmaknejo in jo v nekaj urah ali dneh s kakršnim koli izgovorom preprodajo antikvariatu ali spletnemu ponudniku. Nekateri so samo izvajalci 'posla' za nekoga drugega. Opažam pa, da so antikvariati v zadnjem času postali zelo pozorni pri sprejemanju tako imenovanih dvomljivih knjig,« pojasni prodajalec in dodaja: »Kraje včasih opazimo šele mnogo kasneje, ko bi nekdo kupil knjigo, pa je ni tam, kjer bi morala biti.« Prodajalka iz ene izmed ljubljanskih knjigarn pa pove: »V knjigarni sproti beležimo, kaj zmanjka s polic, vendar se manko zares pokaže šele pri letni inventuri. Lanski inventurni manko je bil kar trikrat višji kot leto prej, lanska jesen pa za tatove izjemno plodna.«
Za policijo so knjige le mala kraja
Kot pove prodajalec, kraje pogosto prijavljajo, a policija to obravnava kot malo krajo. Posledično policija rop zabeleži, a več od tega se ne zgodi. »Tri manjše ljubljanske knjigarne smo zato lansko jesen povsem spontano vzpostavile nekakšno obveščevalno mrežo: ko je znani tat na pohodu, se pokličemo in opozorimo. Na dosegu roke imamo tudi solzivec,« pojasni prodajalka. Velik problem je tudi to, da v večini knjigarn delajo študentje. Vodje knjigarn jim naročijo, da naj z znanimi kradljivci ne stopijo v stik, tudi če vidijo, da je nekdo knjigo pospravil za pas. Kot pove prodajalec, pa nekateri prav to, da delajo študentje, izkoristijo: »Nekateri vedo, da v knjigarnah delajo študenti, ki se menjajo in jih ne prepoznajo oziroma imajo premalo izkušenj s prepoznavanjem takih osumljencev.«
Odkar se knjigarne povezujejo v obveščevalno mrežo, jim vsaj malo otežujejo krajo knjig. »Kolegica iz druge knjigarne je pravila o primeru nekega kradljivca, ki se je spozabil in rekel, da je tokrat v knjigarno prišel kot kupec. Spomnim se tudi primera, ko je neki tak kradljivec najprej poklical v knjigarno in preveril, ali imamo določene naslove, pri tem pa napačno izgovarjal imena avtorjev. Verjetno je samo bral imena knjig, ki mu jih je napisal nekdo drug,« pove prodajalec.
Ali je problem rešljiv?
Postavi se vprašanje, ali so kraje knjig res velik problem, saj vrednostno niso dragocene. A kot pojasnita prodajalca, se knjiga na knjigo pozna. Povedano drugače: ob več ukradenih knjigah se pozna minus v knjigarni, za kar odgovarjajo prodajalci. Prav tako so problem knjige v komisijski prodaji, torej knjige drugih založb v knjigarni. »Ukradene knjige, ki jih imamo v komisijski prodaji, moramo seveda poračunati, lahko pa se zgodi, da nam zaradi takih kraj določenih iskanih naslovov ne bi več dajali v prodajo. To je za nas izredno slabo,« pojasni prodajalec.
Ena izmed rešitev je označevanje knjig z magnetnimi nalepkami, vendar je tako delo zamudno, poleg tega se poškoduje knjige, ko se nalepke odstranjuje. »Lahko spremljamo vsakega potencialno sumljivega, a za to bi trpelo drugo delo, druge stranke, ki bi spraševale za nasvet. Kamere morda še najbolj pomagajo ali pa ogledala v mrtvih kotih. A to znova pomeni stroške,« pravi prodajalec. Prodajalka pa za konec pove: »Če bi knjige opremili z nalepkami in vhodna vrata z nekakšnim senzorjem, bi to poleg novih stroškov pomenilo tudi predrugačenje izkušnje nakupa knjige v knjigarni, ki naj bo vselej prijazen, varen prostor.«
