Pisateljevi vnuki so na otvoritvi v Peterokotnem stolpu izrazili veliko hvaležnost vsem, ki so kakorkoli prispevali k novi, prenovljeni izdaji Kokošjega rodu v Založbi Vida. Knjiga pisatelja Josipa Ribičiča, utemeljitelja slovenske moderne pravljice in enega od stebrov slovenske mladinske literature, je morda res nazadnje izšla pred sto leti, a njena sporočila in nauki nikakor niso izgubili svoje pomembnosti. Nasprotno, v današnjem času vojn, onesnaževanja, pohlepa in krhajočih se odnosov med ljudmi še bolj izstopajo. Ilustratorki Ejti Štih je uspelo pričarati raznoliko paleto čustev tragičnih junakov, ki ganejo in dajejo misliti zaradi svoje večne podobnosti s človeškim rodom.
Pisateljev vnuk Ciril Ribičič je po tem, ko se je odvrtel posnetek intervjuja z Josipom Ribičičem iz leta 1966, izpostavil zanimivo posebnost, namreč, da je po zaslugi tega posnetka dedek še bližje svojim vnukom. »Mi smo ga dobro poznali in si v spomin vtisnili njegovo podobo. Ne pa tudi glasu. Ko smo danes poslušali ta intervju, njegovega glasu nismo prepoznali, zato je ta dogodek za nas tudi ponovno srečanje z dedkom. Ponosni smo nanj, ker je uspel pred davnimi leti napisati knjigo, ki je aktualna in poučna še po sto letih,« je povedal Ciril Ribičič.
Drugi razlog za veselje ob posodobljeni izdaji Kokošjega rodu se skriva v atraktivnih ilustracijah umetnice Ejti Štih. Vnuk Ribičič je prepričan, da bi bil dedek ponosen na današnjo podobo njegovih pernatih junakov. »Kdo bi si mislil, da je mogoče živalskim likom vdihniti človeške značaje in občutja brez govora, videa in glasbe. Neverjetna je ustvarjalna moč čopiča, kadar za njim stoji Ejti Štih. Pričarala nam je pravo simfonijo različnih značajev tragičnih junakov sedmih zgodb in njihovih čustvenih stanj. Njihove podobe zaživijo pred nami in izražajo žalost, veselje, ponižnost, upornost, jezo, obup, nestrpnost do drugačnih, gospodovalnost, prevzetnost, potrtost in zmagoslavje, kot da gre za človeški rod. Iz teh podob je očitno še to, da je umetnica bolj prizanesljiva do kokošjega rodu kot do človeškega,« je pisateljev dedič nasmejal zbrane v stolpu. Tisti, ki so Josipa Ribičiča poznali, ga opisujejo kot dobrosrčnega in optimističnega, zato se čudijo temu, da se je v svojem pisanju loteval tako žalostnih tem in bridkih koncev. Zgodbe, napisane v času požiga Narodnega doma v Trstu, tudi sicer ne vsebujejo veliko zabave.
Vedno vrhunski ilustratorji
Bolj optimističen slikarski pristop Ejti Štih pa v Kokošjem rodu vzpostavlja novo ravnotežje. »Bralca ne spravlja v obup, temveč ga sili k realističnemu pogledu na človeški svet, ki je zabaven in poučen, ter na njegovo trenutno stanje, ki nas navdušuje in skrbi hkrati. Vsem, ki knjigo vzamejo v roke, poskuša povedati nekaj v poduk,« je dodal Ciril Ribičič. Kot se spominja, je znal pisatelj po načelu, da je za mlade dobro le najboljše, že sam prepričati velike slovenske slikarje, da so slikali zanj. Med njimi so bili Avgust Černigoj, Božidar Jakac, Maksim Gaspari, France Mihelič in Marija Vogelnik. Njihovo izročilo v svojem slogu sedaj nadaljuje in razvija Ejti Štih.
