V osrčje Polhograjskega hribovja, v zeleno dolino Ločnice, se skupaj s svojimi animatorji in ob zavedanju, da je na kmetiji vselej lepo, medvoški otroci nadvse radi vračajo že leta. Dolgčasa, slabe volje in škodljivega posedanja ob elektronskih napravah tam ne poznajo, saj v objemu pristne pokrajine in obkroženi z živalmi neizmerno uživajo.
»Žal so številni današnji otroci precej izgubili stik z naravo, zato sem zelo vesel, da jim jo lahko na tovrstnih učnih uricah vsaj malo približam. Pojasnim jim, da hrana ne zraste v trgovskem centru, ampak jo pridelamo kmetje. Tudi narava je takšna, kot je, zaradi nas – kmetov. Mi smo tisti, ki jo obdelujemo in urejamo,« je jasen Žiga Kršinar iz Topola pri Medvodah. Inženir agronomije si je kot velik ljubitelj živali in kmetovanja svojo ekološko učno kmetijo, eno od dveh v medvoški občini, ustvaril s svojimi pridnimi rokami.
Zadnja leta mu pri delu nesebično pomaga tudi žena Barbara Slapnik, po poklicu sicer restavratorka, specializirana za delo z lesom. Na Katarino nad Ljubljano jo je iz Celja pred petimi leti pripeljala ljubezen, delo na kmetiji pa jo neizmerno izpolnjuje. »Ugaja mi, da nisem cele dneve zaprta v kakšni pisarni, okupirana z monotonim delom. Tukaj lahko sama rešujem vsakodnevne izzive, najbolj pa me navdušuje razgibano delo z živalmi,« je zadovoljna Slapnikova. Nad življenjem v kmečkem okolju in mladimi obiskovalci je navdušen tudi Žigov in Barbarin dvoinpolletni sin Izak. »Rad imam konjičke, ki jih hranim s senom, za malico pa rad pojem jajčka in domačo klobaso, ki jo najdem v očetovi garaži,« je bil ob našem obisku zgovoren najmlajši član družine Kršinar.
Strah pred vremenom, lisicami in šakali
Otroci so z velikim zanimanjem spoznavali življenje in delo na kmetiji, kjer njen gospodar Žiga stavi na pretežno avtohtone slovenske pasme živali. Podrobno so si ogledali štajerske kokoši in peteline, se poučili o krškopoljskih prašičih, cikastem govedu in drežniških kozah. Nakrmili so posebne mini ovce pasme quessant, še posebej fantje so bili navdušeni tudi nad zajetnima pujskoma, dominantno Bučko in sramežljivim Črtom, mini ameriškima pujsoma, ki pripadata najmanjši pasmi pujsov na svetu. »Bosta imela mladičke?» so bili radovedni otroci. »Žal ne. Črta smo namreč kastrirali, saj smo imeli pred leti slabe izkušnje z mladiči te pasme. Pri pujsih je namreč tako, da si v naravi izberejo določeno število mladičev, ki jim pomagajo preživeti, ostale pa pokončajo in lahko celo pojedo. Naša prejšnja pujsa si je med desetimi mladiči izbrala le dva, za katera je skrbela,« je povedal Žiga.
Pojasnil je, da pujske večinoma krmi s travo in kakšnim kuhinjskim ostankom. Teknejo jim olupki od krompirja, občasno jih nagradi še z malce ječmena in pozimi s koruzo. »Ste vedeli, da se pujsi kot predstavniki sesalcev ne potijo, saj nimajo žlez znojnic, ampak se hladijo s tem, da se povaljajo v vodi ali blatu?« je mladi kmet nagovoril radovedne počitnikarje in jim ponosno razkazal še različne vrste jagodičevja: črni, rdeči in beli ribez, sibirske borovnice, kosmulje, joste – križance med črnim ribezom in kosmuljo, aronijo, goji in japonske jagode, robide in maline. Seveda ni šlo niti brez pokušnje slastnih darov narave.
Na vprašanje, kateri so danes največji izzivi kmetov, je sogovornik povedal, da so ti povezani z vremenom. Najhuje jim zagodejo različne vremenske nevšečnosti, ki jih pred leti niso bili vajeni: ekstremne padavine, suša in veter. Ravno večer pred našim obiskom je bilo tako, ko je Katarino nad Ljubljano presenetil orkanski veter, ki je lomil drevesa in okrog hiš prevračal korita z rožami. »V veliki meri smo slovenski kmetje odvisni tudi od potrošnikov: če bi ti pogosteje kupovali slovensko hrano in ne bi gledali le na ceno, bi s tem precej pomagali slovenskim kmetom. Cenovno se namreč v Sloveniji žal ne moremo primerjati z drugimi evropskimi državami, kjer imajo ogromne kmetije. Naša kmetija je med večjimi slovenskimi gorskimi kmetijami in je velika približno 25 hektarov. Enako veliko kmetijo bi denimo v Nemčiji označili z besedo 'vrtičkarji',« je še dodal nadobuden kmet, ki mu idej za razvoj vseh svojih dejavnosti nikoli ne zmanjka.
Iskren nasmeh z njegovega obraza izgine le takrat, ko v bližino njegovega posestva prilomastijo divje zveri. »V naši dolini poleg lisic, ki so nam nedavno sredi dneva pokončale 20 kokoši, najdemo tudi šakale, volkove in občasno celo medveda, zato je vklopljena elektrika v ograji nujno potrebna za zaščito mojih živalskih prijateljev,« je misli strnil Žiga Kršinar.
