Zgodovina pomorskega krsta v Piranu sega v leto 1947, ko sta dva starejša izkušena dijaka videla preplašene dijake prvega letnika, ki so prvič prišli na šolo in nekateri tudi prvič videli morje ter ga pokusili, ali res drži, da je slano. Takrat sta se spomnila, da rudarji, ki kopljejo srebro v Idriji, krstijo nove rudarje, in se z vodstvom šole dogovorila, da tudi oni za dijake prvega letnika pripravijo podoben obred. Tako so dijakom prvih letnikov dali spiti lonček morske vode in jih vrgli v morje. Vse od takrat, letos že 78., je pomorski krst namenjen vsem dijakom, ki se vpišejo na srednjo pomorsko šolo v Portorožu.
V petek zaplapolali zastavi na sramotilnem stebru
Tudi letos se je pomorski krst začel v petek, ko je v piranski mandrač iz Portoroža na šolski ladji priplul Neptun s svojim spremstvom. Da so gusarji vedno dobrodošli v Piranu, je zagotovil piranski župan Andrej Korenika, ki s predajo oblasti v mestu ni imel težav. »Pomorski krst je globok poklon našim prednikom, ki so si svoj kruh služili na morju v neizprosnem vetru in valovih. Ko danes prevzemate oblast nad mestom, dragi pomorščaki, naj vam kot župan simbolično predam ključ Pirana. V tem trenutku naše mesto ponovno postaja tisto, kar je vedno bilo – mesto pomorščakov, ribičev in ljudi, ki dihajo z morjem. Ta ključ ne odpira vrat naše občinske palače, temveč simbolizira odprtost in gostoljubje našega mesta, kjer so vedno dobrodošli ljudje z vseh koncev sveta,« je že v petek dejal Korenika in prepustil gusarjem, da so na sramotilna stebra izobesili gusarski zastavi.
Letos prvič gusarske zastave niso smeli izobesiti na palači Barbojo Trevisini. Novi lastniki že več let prazne palače izobešenja niso dovolili, čeprav je bila v stavbi nekoč prva pomorska šola. Zato pa je pročelje svoje hiše v ta namen odstopil piranski Pomorski muzej. Dobro razpoložen direktor muzeja Franco Juri je zagotovil, da z zastavo niso prestrašili nobenega obiskovalca. »Kdo ve, morda nas je kdo prav zaradi nje celo raje obiskal.«
Stari Pirančani čakajo na krst
Mnogi stari Pirančani so navajeni, da vsako prvo soboto v septembru v Piranu čakajo na pomorski krst za novince. Vendar se ta nikakor ne more primerjati z obredom, ki so ga bile deležne generacije pred več desetletji. »Vse se spreminja, tako tudi šola ter njene šege in navade. Kljub vsemu se še vedno trudimo ohraniti bistvo pomorskega krsta. To pomeni, da je to vsakoletni dogodek, kjer dijaki vstopijo v svet pomorstva in sprejmejo neko zavezo, ki je vseživljenjska. Mnoge po končanem šolanju pot odpelje na kopno oziroma v službo na kopnem,« je povedal Borut Butinar, ravnatelj GEPŠ Piran.
Dodal je, da je dogodek, odkar jim ne uspe počrpati evropskih sredstev, precej okrnjen in finančno ter organizacijsko na plečih šole in staršev. Vseeno pa meni, da je treba tradicijo, ki je postala del Pirana, ohraniti. Pa čeprav v obliki, ki je za marsikaterega starega pomorščaka premila.
»Ključna so bila leta konec osemdesetih, ko so se zgodile tudi telesne poškodbe in je stvar šla predaleč. Hkrati se spreminja tudi družba, ki je čedalje bolj občutljiva za psihično in fizično nasilje. Takrat je vodstvo naredilo korenito spremembo in prepovedalo fizično nasilje. Od takrat dalje ni več fizičnih stikov, skakanja v vodo, plavanja, utapljanja in tunkanja, vsega tega ni več. Dijaki imajo dovoljenje, da novince polivajo in škropijo z vodo, lahko tudi žvižgajo in kričijo,« je še povedal Butinar.
Da je res tako, je potrdil dijak četrtega letnika Robert Štibilj, ki zaradi epidemije covida pred štirimi leti takega obreda ni doživel. »Vseeno so se profesorji potrudili in nas pred šolo pometali v morje. Simbolika je ostala.«
»V Ljubljani fazane barvate s flomastri po telesu, mi jih mečemo v vodo.« Glede na temperaturo zraka, ki je v soboto popoldne dosegla nekaj več kot 30 stopinj Celzija, in dolg sprehod od Portoroža do piranskega mandrača so dijaki, ki so se posedli na plažo pred hotel Piran, komaj čakali, da jih vržejo v morje.
»Še najhuje je bilo hoditi po vročem soncu od Bernardina do Pirana. Met v morje je bil za nas odrešilen. Zagotovo gre za neko življenjsko prelomnico z občutkom zadovoljstva, ponosa in pripadnosti šoli ter ohranjanja tradicije,« nam je zagotovil dijak, ki je na Obalo prišel iz Gorenjske.