V jami na košarkarskem igrišču med ulico Ane Ziherlove in Rašiško je bilo kljub zgodnji jutranji uri zelo živahno. S hitrim korakom in v oranžnih toplih jopicah so prihajale še zadnje udeleženke Šole zdravja, ki v četrtni skupnosti Šiška deluje že deset let. V zadnjem času je aktivnih 33 članov, med katerimi je – v najboljši družbi, kot se je v smehu pohvalil – tudi edini telovadec.

Telovaditi začele pred desetimi leti

Srce skupine je Marija Kurnik, prihodnjega januarja bo dopolnila devetdeset let, ki je v društvu aktivna od prvega dne. »Po predavanjih, ki jih je v naši četrtni skupnosti pripravil idejni vodja in ustanovitelj društva dr. Nikolaj Grišin, me je voditeljica šole v Dravljah povabila, da se jim pridružim na jutranji telovadbi. Pol leta sem hodila k njim vsako jutro, da sem se naučila voditi vadbo. Pripravile smo obvestila za začetek jutranje telovadbe in jih razdelile po okoliških blokih,« se začetkov pred desetimi leti spominja Kurnikova. Menda je bilo že na prvi uri zanimanje veliko. »Prišlo je dvanajst žensk, nato na vsako vajo še kakšna več. Od generacije, ki je začela telovaditi leta 2012, nas še danes hodi štirinajst,« pove sogovornica.

Da ne boste presenečeni, starost telovadk je zelo različna. Najmočnejša je skupina od 65 do 80 let, kar enajst jih je starejših od 80 let. Na košarkarskem igrišču vadijo ob suhem vremenu, kadar jih zjutraj na telovadbo pospremi dež ali pozimi sneg, telovadijo v pokritih garažah. »Izgovora ni,« pove Marija Kurnik, ki s svojo pozitivno energijo, dobro voljo in optimističnim pogledom jutranjo telovadbo začne s prebiranjem v dnevnem časopisu objavljene iskrice. Medtem ko je ena od telovadk prevzela jutranji tek po igrišču, nam je Marija Kurnik povedala, da je že vse življenje aktivna.

Moža spoznala med plezanjem

Kot profesorica slavistike je prvo zaposlitev našla v Sarajevu, kamor je sledila partnerju, ki je bil zaradi štipendije vezan na tamkajšnje podjetje. »Ko je odslužil obveznosti, se je vrnil v Slovenijo, sama sem mu sledila, ko sem v šoli, kjer sem poučevala srbohrvaški jezik, končala semester,« je povedala in dodala, da se je takrat še partnerju služba učiteljice zelo zamerila. »Vzela mi je veliko časa, saj sem cele dneve pregledovala in ocenjevala domače naloge in šolsko čtivo. Že takrat sem svoje delo jemala zelo resno.« Ob prihodu v Ljubljano jo je že čakal razgovor za delo v knjižnici Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. »Po nekaj letih se je moje delo začelo podvajati s kolegom, starim borcem tik pred upokojitvijo. Kmalu sem si našla drugo službo, vodenje strokovne knjižnice pri sindikatih.« Tam delala dve desetletji, do leta 1994, ko se je tudi upokojila.

Sogovornica je ponosna babica danes 23-letnih dvojčic, ki študirata na Škotskem. »Veselim se poletja, ko prideta domov,« pove iskreno in doda, da je tudi zaradi družine ostala v odlični telesni kondiciji, dokler je lahko bila zvesta alpinizmu. Svojega moža je kot brucka spoznala na tečaju plezanja, ki ga je organiziralo Akademsko planinsko društvo. »Bil je inštruktor,« je še danes ponosna nanj. Omeni, da so prve plezalne korake naredili na plezališču Turnc pod Šmarno goro. »Prvo resno plezanje smo kot tečajniki imeli v kamniških hribih, na Turški gori in Planjavi. Tudi v Tamar, kjer je bil dom v lasti našega društva, smo redno zahajali. Pogosto smo se povzpeli na Jalovec po Hornovi smeri, velikokrat smo bili tudi v triglavski steni, všeč nam je bilo plezanje v Kamniško-Savinjskih Alpah. Tudi v tujino smo hodili plezat,« pove in izpostavi še plezališča na Velikem Kleku.

Dan se po jutru pozna

Čeprav je za marsikoga jutranje vstajanje nočna mora, Marija Kurnik prizna, da prav jutranja telovadba naredi dan lep, prav tako človeka nauči reda. Vsako jutro jo budilka zbudi ob 5. uri. »Vstanem pol ure pozneje in si za zajtrk skuham vsak dan drugačne kosmiče, ki jih pojem s sadjem. Za uvod malo mlačne vode, nato pa še kozarec tople vode z napitkom kambuče, ki jo gojim sama. Kot tudi kefir, ki ga prelijem čez na vodi skuhane kosmiče,« pove in omeni, da si za kosilo skuha zelenjavo. »Z mesom, odkar živim sama, sem bolj skromna,« prizna, medtem ko pogleduje k skupini, ki je že začela delati vaje za gornji del telesa.

Že pred začetkom vadbe je bilo mogoče začutiti, da je ekipa zelo povezana. »Na klopci ob igrišču si pripravimo kakšen prigrizek ob rojstnih dnevih. Nobene ne obsojamo, če manjka kakšen dan ali dva. Če je ni dlje časa, jo pokličemo, a zgolj zato, ker nas skrbi,« pove sogovornica, preden se pridruži ekipi, ki po pol ure konča telovadbo s pozdravom soncu in himno, ki jo je ubesedila Marija Kurnik sama. »Po vadbi so se ženske razvadile in mislijo, da morajo vsak dan skupaj na kavo,« pove v smehu in pripomni, da se jim kdaj tudi pridruži. Navsezadnje se to za vodjo, kot meni, tudi spodobi. x