Pred dnevom reformacije smo se udeležili nedeljskega bogoslužja v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja na Gosposvetski cesti v Ljubljani. »Evangeličanska skupnost v Ljubljani je številčno med manjšimi, imamo približno dvesto vernikov. Specifika ljubljanske cerkvene občine pa je, da pokriva zelo veliko območje – skoraj tri četrt Slovenije. V času Primoža Trubarja je bila evangeličanska cerkev na Kranjskem zelo razvita, vendar samo kakšnih petdeset let, nato pa so evangeličane pregnali in prepovedali vse do sredine 19. stoletja,« nam je po bogoslužju pojasnil evangeličanski duhovnik in nekdanji škof Geza Filo. V ljubljanski cerkvi je vse od leta 1985, v letih od 2013 do 2019 pa je bil tudi škof slovenske Evangeličanske cerkve. »Potem mi je potekel mandat,« je pojasnil in dodal, da so v Evangeličanski cerkvi tako duhovniki kot škofje izvoljeni. »Škofe in duhovnike voli sinoda, torej vsi verniki. Mi smo sinodalna cerkev in cerkve ne vodijo samo duhovniki, ampak tudi laiki. Vsi skupaj tvorimo cerkev v popolni enakopravnosti. Cerkev so ljudje in zato oni odločajo o tem, ali me denimo želijo za duhovnika ali ne.«

Letos dneva reformacije sicer ne bodo počastili v Ljubljani, temveč se bodo odpravili v Sevnico, saj nad starim delom mesta stoji Lutrovska klet, najstarejši ohranjeni protestantski objekt v Sloveniji. Tja se bo odpravilo približno 50 vernikov iz ljubljanske cerkvene občine. »Evangeličani ob tem prazniku želimo Slovenkam in Slovencem povedati, da si odrešenja ne moremo kupiti z denarjem, kajti odrešenja ne moremo posedovati,« je povedal Filo in dodal, da podobno kot v času Martina Lutra odrešenje deklariramo kot blago. »Spet so se pojavila napačna tolmačenja odrešenja, vključno z zelo razširjenim evangelijem blagostanja, ki so za denar na voljo na trgu.«

Ljubljanska gmajna

»Zakaj je bila reformacija? Pred mnogimi leti sem bil pred vrati v Wittenbergu in sem se spraševal, kaj je Luter želel povedati. Sedaj, ko štejem že 90 let, ugotavljam, da Bog želi, da si pomagamo, in da je vsem dal pravico, da uživajo in živijo mirno življenje teh nekaj let, kolikor jih imamo na zemlji. Knjige so nam takrat zažgali, ker so želeli utišati ljudstvo in vladati. Zato pravim, da pojem reformacija pomeni isto kot beseda referendum. Gre za odločanje ljudstva in nekaterim to ni všeč,« nam je povedal Štefan Perkič, upokojeni akademski glasbenik. Star izraz za evangeličansko cerkveno občino je tudi cerkvena gmajna, so nam pojasnili verniki. V cerkveni gmajni Ljubljana smo med udeleženci nedeljskega bogoslužja srečali veliko različnih narodnosti. »Sva Slovaka in v Ljubljani živiva že okoli 40 let, vendar nisva prišla iz Slovaške, temveč iz Vojvodine, kamor so se naši predniki preselili pred 250 leti,« nam je povedala Judita Balej, ki se je bogoslužja udeležila s soprogom Mirom. »Nimamo maše, ampak gremo k božji službi oziroma bogoslužju. Pomemben del je tudi skupno petje ob spremljavi kantorja in orgel. Občasno imamo tudi skupno izpoved oziroma delitev svete večerje. Takrat se tisti, ki to želimo, skupaj izpovemo, kar je malo drugače kot v drugih cerkvah, saj odpuščanje grehov opravi duhovnik prek molitve. Mi pa sami sebi priznamo, da smo grešili, potem gremo skupaj k oltarju in zaužijemo sveto večerjo v obliki hostije, pijemo pa tudi vino, ki predstavlja Kristusovo kri,« je pojasnila Balejeva.

Dvakrat pregnani iz Ljubljane

»Naša cerkev je bila zgrajena leta 1852, zgradili so jo Nemci in vsi duhovniki do leta 1945 so bili Nemci. Po vojni je bila cerkev zaprta in prepovedana. To je bil drugi izgon evangeličanov iz Ljubljane. Prvič v 17. stoletju in drugič v 20. stoletju,« je povedal Filo. Leta 1781 je cesar Jožef s tolerančnim patentom razglasil versko svobodo v vseh deželah Avstrije, s čimer je bilo evangeličanom po 250 letih spet dovoljeno bogoslužje. »Z njim so v času cesarja Jožefa II. dobili pravico do izvrševanja bogoslužja v zasebnosti tudi ljudje, ki niso bili državne, tj. katoliške vere,« nam je pojasnil zgodovinar Igor Grdina. V 19. stoletju se je v Ljubljani zbrala majhna skupina evangeličanov, predvsem trgovcev, kavarnarjev, vojakov in podjetnikov, ki so prišli s protestantskih območij Nemčije in Švice. Kljub verski svobodi pa evangeličani še vedno niso smeli graditi cerkva. Njihove molilnice niso smele imeti stolpa in javnega dohoda s ceste. Ljubljana je v tistem času spadala pod evangeličansko cerkveno občino v Trstu.

Cerkev od leta 1852

Leta 1848 je evangeličanska cerkev na območju Avstrije dobila status enakopravne cerkve in dovoljenje za gradnjo lastnih cerkva. Leta 1849 je trgovec Gustav Heumann za 2000 goldinarjev kupil zemljišče na Celovški oziroma današnji Gosposvetski cesti. Evangeličanska cerkvena občina Ljubljana je bila ustanovljena 27. oktobra 1850, s čimer je verska skupnost dobila pravico do stalnega pastorja in takrat so se odločili za postavitev lastne cerkve. Anja Dular v reviji za vprašanja protestantizma Stati inu obstati piše, da so cerkev začeli graditi še istega leta po načrtu arhitekta Gustava Lahna. Takrat je veljalo, da je to prva evangeličanska cerkev v Avstriji z zvonikom in uro, gradnjo pa je delno financiralo nemško Društvo Gustava Adolfa. Slovesno odprtje cerkve, ki so jo imenovali Kristusova cerkev, je bilo 6. januarja 1852, istega leta pa so umestili tudi Theodorja Elzeja kot prvega ljubljanskega pastorja po več kot 250 letih. »Elze je bil pomemben, ker je kot Nemec Slovence opozoril na pomen Primoža Trubarja,« je pojasnil Filo. Grdina pa je dodal, da je Elze veliko raziskoval tudi vpliv reformacije in univerze v Tübingenu na protestantizem v južnoslovanskem prostoru. V prvem letnem poročilu nove občine iz leta 1853 so poročali, da je v mestu 228 protestantov različnih denominacij. Po drugi vojni je bilo cerkveno poslopje nacionalizirano. »Od leta 1945 do 1953 je bila tu mizarska delavnica, kjer so delali kulise za ljubljansko Dramo, ves inventar so uničili, ostale so samo oltarska slika in orgle,« je pojasnil Filo in dodal, da so se v 60. letih v Ljubljano začeli priseljevati Prekmurci, ki so od oblasti dobili dovoljenje, da najamejo prostore in tu opravljajo bogoslužje. Leta 1992 je cerkvena občina v denacionalizaciji dobila cerkev in župnišče. Cerkev so leta 1999 poimenovali po Primožu Trubarju.