Z Jeleno Bolšedonovo smo se srečali v središču Kamnika, kamor je prikolesarila iz Domžal. Z nasmehom na obrazu in brez kančka znakov utrujenosti nam je povedala, da je na kolesu že ves dan. V Slovenijo je 40-letna Estonka prvič prišla leta 2010, ko se je z ekipo gluhih in naglušnih igralcev odzvala povabilu ljubljanskega društva na gledališki festival. »V igri sem imela eno glavnih vlog. Ob tej priložnosti sem spoznala svojega zdajšnjega partnerja,« je povedala z nasmehom na obrazu. Zaradi ljubezni se je čez dobri dve leti odločila, da Ljubljana postane njen novi dom.

Partnerja spoznala na gledališkem festivalu

Kot pri vsakem tujcu, ki vstopi v drugo jezikovo okolje, je tudi Bolšedonova imela na začetku težave. »S partnerjem sva sprva govorila v mednarodnem znakovnem jeziku, malo več težav sem imela z njegovo družino. Mama in sestra namreč obvladata samo slovenski znakovni jezik. Kmalu sem se tudi z Janovo pomočjo naučila slovenski znakovni jezik in vse je postalo lažje,« je pojasnila Bolšedonova. Ker je bila tudi v Estoniji zelo aktivna v društvu gluhih in naglušnih, se je kmalu vključila v ljubljansko društvo, ob tem pa je izpostavila, da imamo pri nas zelo dobro organizirana društva na lokalni ravni. »Hitro sem postala del gledališke skupine, ki se imenuje Tihe stopinje, minulo sredo smo imeli premiero gledališkega nastopa z naslovom Sovica Oka,« se je pohvalila, vendar tokrat v igri ni nastopila kot igralka. »Ko sem pokazala nekaj idej za koreografijo, so me postavili za koreografinjo. Oboje žal ne morem biti. Morda bom zaigrala v kakšni drugi predstavi, odvisno od zgodbe, ki me mora pritegniti.«

Ob prihodu v Slovenijo je kmalu začela iskati službo, pomoč pri tem pa poiskala pri podjetju Racio, ki ji je pomagalo tudi pri prevodu estonskih dokumentov. Ker ni hitro našla zaposlitve, je imela prvo leto manjšo krizo. »Na koncu sem dobila službo v enem od invalidskih podjetij,« je povedala Bolšedonova. Ves čas je iskala zaposlitev, kjer bo lahko bolj aktivna: »Za podjetje Wolt sem prvič izvedela med potovanjem po Ameriki in ideja se mi je zdela odlična. Ves čas sem imela v mislih, da si želim tudi jaz to delati. A ob mojem prihodu v Slovenijo podjetja še ni bilo tu. Ko sem nato na facebooku zasledila, da podjetje išče ljudi pri nas, sem se takoj prijavila na prosto delovno mesto.« Žal ni bila izbrana. Zato pa ji je uspelo v drugo in začela je dostavljati na dom.

Ljudje se različno odzivajo
na njeno gluhost

Iz časov dela na terenu ima veliko lepih spominov, tudi zabavnih anekdot. »Sem gluha oseba, zato se moje invalidnosti ne vidi. Malo je bilo zoprno, ko me je stranka pri dostavi želela kaj vprašati. Ko sem se opravičila, da ne slišim, ker sem gluha, so ene začele glasno govoriti, drugi so me začeli ogovarjati v angleščini,« je v smehu povedala simpatična sogovornica. »Nekatere stranke so se ustrašile oziroma hitro vzele dostavljeno hrano in odšle. Seveda sem imela tudi stranke, ki so me toplo sprejele in začele počasi govoriti, da sem jim lahko brala z ust. Nekatere so se celo trudile z znakovnim jezikom reči hvala. Večina je to opravila uspešno, drugi so se mi zahvalili z 'briga me', ko so prste namesto na brado naslonili pod njo.«

Zdaj, ko dneve preživlja v pisarni, vse bolj pogreša kolo: »Ko imam čas, kolesarim za svojo dušo.« A tega nima veliko. Vseeno si ga s partnerjem in psom znajo vzeti tudi za izlete po Sloveniji. V svojem malem svetu ima veliko družbe. Našla jo je tako v različnih društvih in zvezah kot v športu, s katerim se rada ukvarja. Poleg odbojke igra še badminton. »Obožujem morje, zato se, ko čas dopušča, ukvarjam tudi z jadranjem. Vključena sem v portoroško društvo Pirat, kjer trenerka Katarina trenira ekipo gluhih. Nekajkrat smo se udeležile tudi tekmovalnih regat med slišečimi in srčno si želim, da bi v prihodnje lahko pripravili regato samo za gluhe. Potem bi se lahko udeležil tudi kakšnih večjih tekmovanj,« je povedala Jelena.

S kolesom tudi na Jesenice

Jelena je nosilka projekta Gluha modra herojka, v okviru katerega se je podala v 22 slovenskih mest, kjer v modri uniformi svojega delodajalca na kolesu dostavlja hrano. »Preden sem začela delati v pisarni, sem dostavljala po Ljubljani in dobila idejo, zakaj ne bi dostavljala tudi po drugih mestih. Vem, da ima Slovenija zelo lepa mesta, ampak v nekaterih še nisem bila. Mimo Jesenic se pogosto vozim, ampak se tam nikoli nisem ustavila. Svojemu delodajalcu sem predlagala, da bi naredili akcijo, podjetje pa se je odločilo, da bo na koncu število vseh prevoženih kilometrov in opravljenih dostav podvojilo in pretvorilo v evre, izkupiček pa kot donacijo nakazalo Zavodu za gluhe in naglušne,« je povedala o akciji in dodala, da je imela sama besedo pri tem, komu jo podariti. Tako bo šel denar za otroke, saj je tudi sama kot gluhi otrok imela težko otroštvo. »Kot otrok sem veliko prejokala, saj sem bila v vrtčevski skupini edina gluha. Otroci so me porivali naprej, ker jih nisem slišala oziroma videla v usta, da bi lahko razbrala njihove besede. Tudi vzgojiteljice niso imele znanja, kako mi pomagati. Dejansko sem zaživela šele, ko so me priključili skupini gluhih in naglušnih otrok,« je povedala in dodala, da so odzivi nad akcijo, ki jo lahko spremljate na družbenih omrežjih, tudi na terenu odlični. »Predvsem v Kopru je bilo zelo veliko dostav in kar nekaj prevoženih kilometrov. A sem uživala, saj sem rada na morju,« je povedala. Navdušila jo je Nova Gorica s sadovnjaki ob cestah. Prav tako srčnost Radovljičanov. »Končno sem se ustavila tudi na Jesenicah. Mesto se mi je sprva zdelo hladno, ampak sem doživela šok, ko sem se s kolesom zapeljal ob turkizno modri Savi in občudovala hribe, ki obdajajo mesto,« je sklenila pogovor, preden je ponovno sedla na kolo in nadaljevala dobrodelno dostavljanje hrane.