Upokojenec Matjaž Gomilšek iz Spodnjega Starega Grada pri Krškem ima za sabo že cel kup zavidanja vrednih rekreativnih podvigov. Leta 1995 se je, da bi obeležil nekaj osebnih in tudi drugih jubilejev, odpravil peš iz Krškega na Triglav – takrat je bil eden prvih, ki so se lotili takšnega podviga. Nato je po dolgem in počez prekolesaril Slovenijo, s »specialko« in gorskim kolesom. Ob upokojitvi pred nekaj leti pa je začel razmišljati o novih izzivih, ki naj bi jih izvedel pred dvema letoma ob 30-letnici samostojne Slovenije, a mu je njegovo namero prekrižala zahrbtna bolezen, rak prostate. Takrat se je odločil, da če bo še kdaj kolesaril – in verjel je, da bo – se bo s kolesom podal po mejah Slovenije. Čeprav zdravljenje še ni končano, je začutil, da je zdaj pravi čas. »Še vedno se zdravim, hodim na Onkološki inštitut na terapije. To je bolezen, ki se nikoli ne pozdravi. Na ta način jo bom morda izgnal iz telesa,« se nasmehne Gomilšek.
Tako je v torek, 9. maja zjutraj, na dan zmage, v Rigoncah pri spomeniku Jerneja Molana, prve žrtve osamosvojitvene vojne, sedel na kolo. In to ne na katerokoli kolo, ampak na kolo pony znamke Rog Bikes, kakršno je vozil v svoji mladosti. No, skoraj takšno. »Nekoč nismo poznali drugega kolesa kot pony. A ta je vendarle nov, nekoliko dodelan, zmogljivejši, močnejši. In zakaj pony? Zato, ker je bilo to prvo kolo, na katerem sem se učil kolesariti.« Kot dodaja, gre pony po končani poti na dobrodelno dražbo.
Tudi po cestah sosednjih držav
Gomilšek zase pravi, da je povprečen rekreativec, zato bo več kot 1300 kilometrov dolgo pot opravil po etapah. Prvi dan se je podal do Rogatca, naslednji dan do Ormoža, sledi pot proti kljunu Slovenije, preko Koroške in Gorenjske na Primorsko ter skozi Notranjsko, Belo krajino in Dolenjsko proti Posavju. Pot naj bi sklenil pri spomeniku na Prilipah. Kdaj, ne želi ugibati. »Nisem si zadal nobene časovnice ali voznega reda, le pot, kajti vmes moram za nekaj dni vožnjo prekiniti in se vrniti nazaj domov, da opravim nekatere obveznosti, pa v Ljubljano moram na terapije.« Potem se bo spet vrnil na izhodišče, kjer je pot prekinil, in nadaljeval svoj podvig. Pot ga bo vodila tudi po hrvaški, madžarski, avstrijski in italijanski strani, skratka po cestah, ki so najbližje meji.
»To pot posvečam 30-letnici samostojne Slovenije in tudi vsem rakavim bolnikom, zlasti tistim z rakom na prostati. Zelo sem vesel njihove podpore, kličejo me iz vse Slovenije in me spodbujajo.« Del poti so ga s kolesi pospremili svojci, prijatelji, znanci, srečno pot so mu zaželeli tudi kolegi iz Zveze veteranov vojne za Slovenijo, katere član je tudi sam. »Seveda si želim, da se mi na poti še kdo pridruži – kolesarji, rekreativni tekači, motoristi, kdorkoli, vsakdo je dobrodošel,« je še dejal, preden je sedel na kolo in odrinil na pot.
