Mizarska obrt se je v Šentvidu in okoliških vaseh začela razvijati v 19. stoletju. Prvo mizarsko delavnico je v Vižmarjih leta 1840 odprl Lovrenc Koman. Kje se je izučil obrti, ni znano, je pa rokodelec izučil sedem okoličanov, ki so z odprtjem svojih delavnic, v katerih so sprejemali nove učence, znanje prenašali naprej. Zgodovinski podatki pripovedujejo tudi, da je še pred Komanom leta 1836 v Šentvidu obrt odprl podobar in rezbar Matej Tomc, ki je poleg mizarjev zaposloval še rezbarje, pozlatarje in slikarje. Zaradi kakovostne izdelave oltarjev in druge cerkvene opreme so delavnici rekli kar mala akademija. Tudi pri njem so se mizarji učili obrti, ki so jo nato v svojih delavnicah predajali naslednjim rodovom. Pomembno vlogo pri krepitvi obrti v Šentvidu je imel kleparski mojster in župan Anton Belec. Bil je pobudnik ustanovitve društva rokodelskih pomočnikov, ki je nastalo leta 1883, in štiri leta kasneje gradnje njihovega doma. Poleg tega je bil pobudnik in mentor prve kranjske mizarske zadruge v Vižmarjih, sodeloval je pri gradnji ljudske šole leta 1911 in bil ob prelomu stoletja vpet v pogajanja pri izbiri zemljišča za gradnjo škofijske klasične gimnazije, s čimer je tudi zagotovil delo šentviškim obrtnikom.
»Župan Belec je bil izjemno sposoben, tehničen človek, ki je želel za Šentvid nekaj narediti,« o preteklosti pripoveduje upokojeni mizar in učitelj na srednji šoli za lesarstvo v Škofji Loki Andrej Kregar, sedaj vodja muzeja Spominska mizarnica, ki so ga v nekdanjem zadružnem domu odprli pred dvema letoma. V spominski sobi, ki predstavlja življenje in delo številnih mizarjev iz Šentvida in okoliških naselij Brod, Vižmarje, Stanežiče, Dvor, Gunclje, Medno, Poljane, Podgora, Trata, Glince in Pržan, so v lokalnem društvu Blaž Potočnikova čitalnica z zbirko orodja, predmetov, dokumentov in fotografij postavili spomenik mizarski tradiciji v teh krajih. Kot še pove vodja muzeja, je bil v drugi polovici 19. stoletja poleg duhovnega, kulturnega in narodnobuditeljskega dela za razvoj obrti v šentviškem okraju zaslužen tudi župnik Blaž Potočnik, po katerem se društvo imenuje.
Delo šentviških mizarjev
je bilo znano daleč naokoli
Ko so v društvu pripravljali muzejsko sobo o mizarstvu, starega orodja, predmetov in drugega gradiva za razstavo ni bilo težko najti, saj je imel zaradi razširjenosti obrti »skoraj vsak kaj doma«. Danes je mizarjev v lokalni skupnosti sicer manj, kot jih je bilo nekoč, a tisti, ki so, imajo po Kregarjevih besedah kar nekaj zaposlenih in še vedno veliko delajo, tudi za lekarne in bolnišnice v Nemčiji. Sloves o kakovosti šentviških mizarjev je bil v prejšnjih stoletjih znan daleč naokoli. Delali so različne svari, »tudi za poletno habsburško rezidenco Schönbrunn, za Innsbruck, Italijo, Istro in Dalmacijo. Notranjo opremo so delali tudi za ladje. Za veliko prostorov, ki jih je uporabljal Tito, denimo Brione, so prav tako izdelali opremo.« Medtem ko se je na šentviške mizarje v svoji pesmi Kovaška spomnil tudi Oton Župančič.
Šolali so se od vsepovsod
Šentviški mizarji so se nekoč izobraževali v obrtni šoli, tujini in pri mojstrih, se združevali v zadruge, svoja dela pa predstavljali v revijah, časopisih, katalogih, domači šoli in na ljubljanskem ter zagrebškem sejmu. V Šentvid, največji mizarski center v Dravski banovini, so se hodili učit iz različnih koncev slovenskega prostora, nekateri so ostali, drugi so šli drugam. »Vajenci so večinoma prihajali iz drugih krajev, veliko jih je bilo iz Štajerske. Ponavadi so stanovali pri mojstru in pri njem dobivali hrano ter prenočišče, kar so poplačali s popoldanskim delom na mojstrovi kmetiji,« pojasnjuje Kregar. Iz medvojnega obdobja si je v muzeju mogoče ogledati »vprašalno polo za zdravniško preiskavo vajenca«, v kateri je mizarski mojster moral opisati tudi pogoje bivanja svojega učenca. Tako je poleg tega, da bo vajenec stanoval pri njem, moral navesti velikosti sobe, njeno namembnost, lego in druge podatke. Med predmetnimi pričevalci o mizarski dediščini šentviškega območja si je v muzejski sobi mogoče ogledati tudi zbirko ročnih orodij, z najpopularnejšim na čelu, obličem. Uporabljali so osemnajst različic, več vrst žag, dlet, pil, svedrov, merilnih in drugih pripomočkov. Med drugim so predstavljeni tudi originalna peč za gretje plošč in pripravo kostnega kleja za lepljenje furnirja ter izbrani mizarski predmeti. Razstavo v Guncljah je mogoče obiskati vsak četrtek med 17. in 19. uro oziroma po dogovoru.
