Te dni se k oknom približujem previdno, vse prevečkrat se mi je namreč obetala kap, ko mi je tik pred nosom švignila sinička. Ki bi jo zaradi mojega nenadnega prihoda ravno tako lahko kap. Zdaj imava vzpostavljen dogovor o nestrašenju in o deljeni coni. Sneg je najin skupni prijatelj, dober je, narava počiva, ali pa sovražnik, odvisno od debeline suknjiča. Če si sinička, te dni iščeš okna, ki ne tesnijo stoodstotno, spremeniš se v pernato kroglico in se stisneš čisto pod rob stika okna z okvirjem in po hrbtu začutiš blažen topel zrakec. Če si homo sapiens, in to tako srečen, da imaš stanovanje, si na topli strani šipe, a te, razbolenega od sedenja, vsake toliko premami podoba snežnega gozda pred oknom, zato nenadoma vstaneš, hočeš pritisniti nos na šipo, kot si to delal pred sto leti, in takrat pade strašna senca na skrito drgetajočo begunko pod okvirjem, da ti v paniki huškne pred oči in skoraj povzroči polne hlače ... V mešanici šoka in slabe vesti ji nasuješ novo porcijo prosa. In te medtem, ko se ti zdi, da si ji majčkeno pomagal, spreleti, koliko jih še zebe in so lačni. Ne le ptice.
Ljubljana po zaslugi snega že dolgo ni bila tako lepa kot zdaj. Tudi ne tako nemogoča, nevarna kot zdaj. Ljubljanska urgenca poka po šivih. Že leta poslušamo popolnoma absurdne samohvale mestne službe, da so učinkovito splužili ceste, čeprav to sploh ne velja za manjše ulice, pri tem pa se jim zdi povsem normalno, da sneg zrinejo na pločnike. Pločniki se tako najprej spremenijo v snežne barikade, med njimi in stavbami se prebijamo pešci. Nato se spremenijo v ledišča.
Pešec in kolesar veljata v Ljubljani za čudaka, zato se z njima ne gre pretirano ukvarjati. Oba naj po tem vedno istem scenariju ostaneta doma in počakata na odjugo. Ali pač tvegata – zlom. Ko končno pridejo na vrsto za čiščenje pločniki, je namreč sneg že tako primrznjen, da ga ni več mogoče ne odmetati ne raztopiti s posipi. Še iz časa, ko smo bili še v jamah, je namreč znano: sneg se, če ni za naslednji dan napovedana saharska odjuga, odmetava že medtem, ko pada, ali pa tik zatem. Že dan kasneje je, če je mraz resen, prepozno, pločnik se spremeni v drsališče.
Je to za mestne vzdrževalce cest prehuda znanost? To, kar vedo lastniki zasebnih hiš, kar vedo hišniki v blokih, trgovci, ki si ne želijo kupcev razbitih glav? Celo otroci, ki hitijo delat snežake, ko je sneg še mehek, lahek, suh?
Če k povedanemu dodamo, da po preštevilnih naseljih avtobusi sploh ne vozijo ali pa le na vsake kvatre, potem se ni treba čuditi izpričanemu nezadovoljstvu Ljubljančanov z začasno spet belim mestom.
