Šport ljudi povezuje ne samo na tekmovanjih in ob uspehih, ampak tudi v težkih trenutkih. Dokaz za to je že več kot dva meseca hotel Center na Pokljuki in njegova okolica. Tam namreč trenirajo in bivajo ukrajinski biatlonci. Hotel, ki je aprila navadno zaprt, je ravno zanje odprl vrata, v Športnem društvu Pokljuka, ki hotel upravlja, pa gostom pomagajo ne le z namestitvijo, ampak na številne druge načine.
Nekdaj tekmeci,
zdaj prijatelji
Sedemnajstletna Oleksandra Merkušyna, ena od trenutnih prebivalk hotela Center na Pokljuki, zase pravi, da ima veliko srečo. Je namreč ena redkih mladih biatlonk, ki je v Sloveniji s svojo družino. Marsikateri mladi športnik nima te sreče. »Najmlajša biatlonka iz Ukrajine, ki je z nami na Pokljuki, ima komaj devet let. Redno se sliši z mamo. Pogreša svoj dom, vendar ji mama pravi, naj še ostane v Sloveniji, saj doma zanjo še ni varno. Na Pokljuko jo je poslala prav zato, da bo na varnem. V domačem kraju so se ves čas oglašale sirene, ki so opozarjale na nevarnost zračnih napadov, tukaj pa lahko osredotočeno trenira in vsaj vmes lahko pozabi na vojno,« opisuje.
Naša mlada sogovornica je, podobno kot njeni rojaki, nastanjeni na Pokljuki, neverjetno hvaležna za to, da je med grozodejstvi v domovini lahko v Sloveniji. »Še pred nekaj tedni je bil na Pokljuki sneg in trenirali smo lahko tek na smučeh, zdaj pa smo se preusmerili na treninge na rolkah,« pravi. Ker se ves dan vseeno ne da trenirati, počnejo še veliko drugih stvari. »Včasih gremo na izlet, videli smo že veliko zanimivosti Slovenije. Hodimo v hribe, kar je za nas pravzaprav tudi trening. Pomagamo v kuhinji v hotelu in pri drugih opravilih. Popoldnevi oziroma večeri pa so namenjeni igram, na primer z žogo,« opisuje. Pravi, da je skupno bivanje mlade športnike med seboj zelo povezalo. »Na videz smo se večinoma poznali med sabo, a bili smo tekmeci drug drugemu. Zdaj smo povezani čisto drugače in to bo zagotovo vplivalo tudi na doživljanje nadaljevanja naše športne poti,« je poudarila v upanju, da se bodo grozote v njeni domovini kmalu končale, in s hvaležnostjo, da so z vrstniki lahko na varnem.
Nekateri so se že vrnili v Ukrajino
Za zdravstveno in vso preostalo oskrbo, na primer za pomoč pri urejanju dokumentov, je gostiteljem iz srca hvaležna tudi nekdanja članica ukrajinske A-reprezentance Jana Romanenko. Ko se je začela agresija v njeni domovini, je bila v šestem mesecu nosečnosti, njen mož se je pridružil vojski in odšel na fronto. »Ko sem dobila priložnost, da bi odšla v Slovenijo, nisem niti za trenutek oklevala,« priznava. V pravilni slovenščini pa doda: »Najlepša hvala za
topel sprejem v Sloveniji.« Podobno je zadovoljstvo s ponujeno pomočjo, namestitvijo in priložnostmi za trening izrazila aktualna A-reprezentantka Darja Blaško, pridružil pa se ji je tudi koordinator ukrajinske ekipe Aleksander Vilanenko.
»Od sredine marca do sedaj smo v Športnem centru Triglav Pokljuka sprejeli več kot 60 državljanov Ukrajine, od teh jih je 41 večinoma mladih biatloncev, poleg omenjenih pa tudi štirje trenerji in zdravnik ter drugi tako ali drugače povezani z biatlonom,« je povedal predsednik Športnega društva Pokljuka Jelko Kacin. »Nekateri so se že vrnili v Ukrajino v predele, kjer je varno, tako da jih je v tem trenutku pri nas okoli 50. Mnogi se bodo vrnili domov, nekaj pa jih bo verjetno dlje ostalo v Sloveniji. Zanje se trudimo skupaj z uradom za migrante iskati trajnejše rešitve v bolj urbanih predelih Slovenije,« je dodal.
