»Krasno je, da so pasji parki v Ljubljani,« pravi pasja inštruktorica Saša Mulej, ki ima svojo šolo Pasji center in se je na občino glede pasjega parka v Tivoliju nameravala obrniti že sama. Svoje pse, teh ima trenutno doma enajst, trije so njeni, nekaj jih ima v počitniškem varstvu in nekaj najdenčkov v začasnem varstvu, sicer najraje pelje v naravo, v pasjih parkih pa se veliko zadržuje zaradi svojega dela, na individualnih urah šolanja in vzgoje psov. Kot pravi, so pasji parki v mestih dobra praksa, saj so psi tam lahko nemoteno spuščeni, vendar pa so v Ljubljani premajhni, zato se predvsem večji psi v njih ne morejo razgibati. »Velik hrt v njih ne more razviti niti hitrosti, kaj šele da bi se res zdivjal,« pravi pasja inštruktorica. Zato je eden od apelov na občino pri urejanju pasjih parkov, da bi naredili večjega in »po možnosti vsaj dva ali tri ločene, v primeru, da se psi med seboj ne razumejo ali ima kateri težave z agresijo in gre lastnik lahko z njim v drugo pregrado«. Ob tem Saša Mulej navede primer dobro zasnovanega pasjega parka, urejenega v izsušeni rečni strugi v Valencii, ki ima tri velike izpuste drugega ob drugem, vsi so opremljeni z igrali in so pod mostom, kar zagotavlja senco in zavetje pred dežjem.
Lokacija novega pasjega parka v Tivoliju je predvidena južno od teniških igrišč, čeprav, kot so pojasnili na občini, dokončne odločitve še ni. Je pa lokacija primerna in sprejemljiva tako s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine kot Zavoda RS za varstvo narave, so še sporočili z MOL.
Več sence in streha
Da bi lahko imeli ljubljanski pasji parki več sence, opozarjata tako Saša Mulej kot Dolores, ki s sedemmesečno mešanko Luno zahaja predvsem v pasja parka v Šmartinskem in Severnem parku. »Pasji parki so bolj ali manj na soncu, manjka senca, pridejo pa vanje tudi ljudje z nevzgojenimi psi, kar je lahko problem, ker v tropu in za ograjo lahko še bolj lajajo, drugi psi pa se nimajo kam umakniti,«
svoje izkušnje strne sogovornica Dolores. Sicer v pasji park s svojo psičko rada zahaja predvsem zaradi socializacije, kar je zelo prijetno, če so psi vzgojeni, v nasprotnem primeru gre Luna kar sama k izhodu in da tako vedeti, da bi rada odšla. Lastnik šestletnega Olija ob tem doda, da se vsi lastniki ne držijo reda, nekateri so premalo odgovorni in v park pripeljejo bolnega psa, recimo »s kužnim kašljem, ki je zelo nalezljivo obolenje pri psih. Pomembno je, da jih pazimo med sabo.«
Pitniki za pse
Poleg obstoječe opreme v ljubljanskih pasjih parkih, kjer so nameščeni klopi, koši za smeti in koši za pasje iztrebke, bi bilo smiselno za umik pred dežjem urediti tudi streho, še pravi pasja inštruktorica. Poleg tega pa uporabniki pogrešajo pitnike za pse. »V pasjih parkih bi lahko uredili dostop do pitne vode za pse,« pravi Dolores. Prav tako bi bila zelo dobrodošla igrala, kar je v tujini v nekaterih pasjih parkih praksa. »Dobro bi bilo, če bi namestili nekaj statičnih ovir. Premični mostovi so za nekatere pse lahko tudi nevarni, zato ni dobro, če so v splošni rabi, ampak nižji negibljivi mostovi, predori, ovire za preskakovanje in vijuganje, to bi bilo odlično. Psi radi rešujejo naloge, predvsem pa imajo radi, če se z njimi ukvarjaš, igraš. Da nekaj počnejo skupaj s svojim človekom,« pojasnjuje Saša Mulej. Pasja igrala so tako poleg metanja palice ali žogice za psa dober način rekreacije in druženja s skrbnikom.
