Deževni dnevi so lahko za marsikaterega pasjega lastnika nočna mora. So namreč psi, ki bodo z gobčkom zarili v prvo lužo na jutranjem sprehodu, in so taki, ki kremplja ne bodo pomočili vanjo. A v nasprotju z razvajenimi salonskimi psi, ki dneve preživijo na udobnih sedežnih garniturah, se psi v pasjem zavetišču veselijo vsakega sprehoda, ki ga opravijo v družbi sprehajalcev. Skorajda ni dneva, pa naj bo dež, sneg ali poleti močno sonce, da Vida Kološa, sprehajalka psov v ljubljanskem zavetišču Gmajnice, ne bi obiskala svojih pasjih prijateljev. Samo v zadnjem letu dni je opravila kar 967 ur in med osmimi rednimi sprehajalci psov, ki so skupaj opravili 1890 ur, velja za rekorderko.

Aktivna pri socializaciji in preverjanju novih lastnikov

Že na cesti proti zavetišču smo nekaj metrov ob poti opazili sprehajalko v rumenem dežnem plašču s psom, ki je z mahajočim repom in dvignjeno glavo zadovoljno hodil ob njeni levi nogi. Dež, ki je lil kot iz škafa, ga ni prav nič motil. Vsake toliko časa je s sprednjima tacama skočil v bližnjo lužo in se ob klicu ponovno vrnil k nogi. »Samo da Benija vrnem v njegov boks. Je zelo plašen, pa vendar izredno čudovit pes,« pojasni Vida Kološa, ki smo jo pričakali pri ograji za izpust psov, kamor nas je s svojim tuljenjem priklicala slabo leto stara samica pasme haski Sara. Izredno prijazna, igriva in nežnega človeškega dotika željna psička. Pes, ki bi ga človek z odprtim srcem takoj vzel k sebi. Da bo hitro dobila nov dom, nam je potrdila tudi Kološa, ki je tudi sama zelo aktivna pri socializaciji ter preverjanju potencialnih in novih lastnikov. »Želim si le, da jo bodo izbrali oziroma dodelili ljudem, ki bodo znali z njo delati. Ljudje še vedno izbirajo žival samo po videzu, čeprav je ključen karakter psa,« pove in omeni žalostno zgodbo Benija. »Psa so našli ob avtocesti in ob prihodu so mislili, da je mrtev. Bil je že posvojen, a se je vrnil, saj je izredno zahteven. Zelo me čuva in ljudje, ki ga bodo želeli posvojiti, bodo morali priti večkrat sem, da se jih navadi,« pove sogovornica, ki je prostovoljka že od začetka, torej 20 let, kot jih zavetišče letos praznuje.

S psom je treba delati individualno

V pogovoru nam razkrije, da so jo od nekdaj zanimali izgubljeni psi in ti, ki so končali na verigi. Nekaj let je kot prostovoljka delala pri Društvu za zaščito živali. Znanje o ravnanju s psi je pridobivala s svojim nemškim ovčarjem v šoli za policijske pse, a ni bila zadovoljna. Kasneje je bila s svojo mešanko, prav tako posvojeno, aktivna v Kinološkem društvu Ognjena, ki ga je vodila Branka Hobič. »Bila je tudi začetnica Tačk pomagačk. Ko sem svojega pas izšolala, sem pomagala v njeni mali šoli,« je povedala. Naučila se je, da je treba s psom delati individualno, ne skupinsko. »Vsak je svoj individuum in tudi med sprehodom je treba psa opazovati, ne pa gledati telefon v roki.« Ves čas je tudi vedela, da bo takrat, ko se bo odprlo prvo zavetišče v Ljubljani, poiskala v njem priložnost, da bo lahko s svojim znanjem pomagala. »Spomnim se začetkov leta 2002, ki so bili precej kaotični. Pse se je sprehajalo samo za konec tedna in ljudje, bilo je veliko družin z majhnimi otroki, so stali v vrsti ob ograji, da so lahko v roke vzeli vrvico s pripetim psom. Kot da je pes predmet, sprehajalci pa niso imeli ne znanja ne pravega odnosa do živali,« je bila precej kritična sogovornica. »Do zavetišča so prišli, kot bi prišli na izlet v živalski vrt.«

Z novim vodstvom leta 2011 so se stvari spremenile na bolje. Vsi prostovoljci, ki so želeli pomagati zapuščenim živalim tudi z rednimi sprehodi, so morali opraviti izpit. »Zato je tudi pomembno, da tak človek potem prihaja v zavetišče dokaj redno. Enkrat na teden, kaj šele enkrat na mesec – to je premalo. Dobro je, da tisti, ki ga zanima sprehajanje v ljubljanskem zavetišču, že vnaprej ve, da bo imel za sprehajanje nekajkrat na teden tudi čas. Pa še to bi omenila: minimum sprehajanja enega psa je 30 minut,« pove Kološeva, ki je s svojim znanjem že mentorica. Sama je tudi po dve uri in več na dan na Gmajnicah. Seveda ta čas ne klepeta, saj ji psi tega ne dovolijo. »Včasih že na poti v zavetišče na traso postavim količke, da s psi vadimo sled. Psi morajo biti aktivni, tako fizično kot miselno,« pove in z nestrpnostjo pogleduje v zagrajeni prostor, kjer jo čaka belgijska ovčarka Kala, ki je niti metanje žogice ne zamoti.

Vsak dan prehodi vsaj štiri kilometre

Na sprehod hodi najraje sama. »Ko je zavetišče še imelo vodjo treninga, smo hodili z njim. Upam, da bo zavetišče kmalu našlo denar, da ga ponovno dobimo. Veliko lažje je bilo delati s psi, saj jih je ta spoznaval še v času, ko so bili v karanteni,« pove sogovornica. Na tak način je bilo psa lažje pripraviti za oddajo. »Zdaj se včasih sprehajam s Petro, še eno prostovoljko, ki se tudi sama poklicno ukvarja s psi. Res jih zna pomiriti,« doda sogovornica, medtem ko se počasi približujemo psički Kali, da jo končno odpelje na daljši sprehod. Na vprašanje, koliko kilometrov na dan prehodi, se samo nasmeje in odgovori: »Nikoli manj kot štiri.«

Ko ni v zavetišču, Vida Kološa, ki se je pred tremi leti že upokojila, svoj čas posveti družinski psički, ki jo čaka doma. Seveda je tudi ta posvojenka, stara dama, ki jih šteje že 17 let. »Pri desetih letih sem jo posvojila, saj sem vedela, da jo zaradi težav, ki jih je imela, nihče ne bo želel. A na srečo sama ne potrebuje dolgih sprehodov,« pove. Čeprav bi se ji najraje pridružili na sprehodu, Kala tega po vsej verjetnosti ne bi odobrila. Izredno pridna dresirana psička je namreč še vedno zelo plašna do neznancev.