»K meni je prišla delovna terapevtka in me povabila, da se ji pridružim pred vhodom v dom. Kaj bomo počeli zunaj z drugimi stanovalci, mi ni hotela povedati,« se je ponedeljkovega jutra dan pozneje spominjala Ana Jež, doma iz Bele krajine. Skupaj s še nekaj stanovalci doma so se odpravili do bližnje njive, kjer je kmet posadil koruzo. »Da bomo rabutali koruzo, so nam povedali šele takrat, ko smo prišli do polja,« je s smehom na obrazu razlagala sogovornica in priznala, da tega še nikoli prej v življenju ni počela. »Prihajam iz majhne vasi in ljudje smo se poznali med seboj. Seveda smo imeli njivo z vsemi vrtninami, ki so odlično in bogato rasle. Starši so na eni od njiv posadili tudi koruzo,« je povedala Ježeva, a hitro dodala, da so otrokom strogo prepovedali krajo koruze ali katere druge vrtnine. »V tako majhni vasi se je hitro izvedelo za vsako lumparijo.«
Kljub vsemu pa so znali konec poletja, ko je bila koruza ravno prav zrela, stopiti v koruzno polje in na lastni njivi odtrgati nekaj storžev. »Od nekdaj imam raje kot kuhano prav pečeno koruzo. Dekleta nismo smela zakuriti ognja na prostem, to je bila domena fantov. Predvsem v soboto in nedeljo so fantje koruzne strože pekli na žerjavici. Tudi zato, da so se lahko postavljali pred nami,« se je spominjala sogovornica in pohvalila idejo o koruznem pikniku v domu.
Podarila bi liter belokranjca
ali primorca
Seveda, kot je poudarila direktorica doma Ana Petrič, pri sosedu niso nabrali vseh 200 storžev koruze, saj jih je s seboj na delo prinesla ena od zaposlenih delovnih terapevtk. »Iščemo gospoda, pri katerem smo včeraj rabutali, da bi mu podarili domski izdelek. Na njivi nismo naredili nobene škode. Verjamem, da če bi stopili do njega, bi nam tudi sam dal nekaj storžev koruze,« je povedala Petričeva. Ježeva pa je še dodala: »Ma, če bi ga poznala, bi mu dala liter belokranjca ali primorca. Tako luštno smo se imeli v koruznem polju.«
Ana Jež pove, da se je poročila na Primorsko, kjer je živela trideset let, vse dokler je usoda ni pripeljala nazaj v Ljubljano, v DEOS Center starejših Notranje Gorice. »Ko sem prišla na Primorsko, sem bila že v letih, ko se rabutanje ni spodobilo. Če je ravno sosedova veja visela na naše dvorišče, smo potrgali tistih nekaj češenj, a smo to sosedom tudi povedali,« se je spomnila sogovornica in dodala, da tudi na lastni češnji niso nikoli ujeli soseda ali tujca. »Zelo slabo je rodila. Tudi sicer nismo imeli veliko sadja. Le velik vinograd, 12.000 trt na pobočju.«
Včerajšnji koruzni piknik v Notranjih Goricah pa je bil še toliko bolj zabaven, saj so starostnikom pri ličkanju koruze pomagali otroci zaposlenih, ki se s starostniki tudi sicer radi družijo in se od njih veliko naučijo. Kot denimo dejstva, da rabutanje koruze nikakor ni kraja. »Podobno kot roža, ki jo utrgaš zato, ker je lepa. Koruzo pa vzameš, ker je slastna,« nas je ob koncu druženja hitela prepričevati, seveda uspešno, sogovornica.
