»Če ne bi bilo naše zgodbe, stavbe nekdanje tovarne danes ne bi bilo, na njenem mestu pa bi bil hotel, kazino, stanovanja ali nakupovalni center. Ključno je, da smo dosegli zaščito hiše in da je njen namen javen,« poudarja upokojeni arhitekt Borut Burger. Čeprav letijo kritike ob odprtju Roga prav na vsebino programa, pa Burger pripoveduje, kako se je zavest o pomenu zapuščine nekdanje tovarne tako v arhitekturnem kot družbenem smislu sploh začela.
Z ženo, prav tako upokojeno arhitektko Smiljo Repič Burger se spominjata ene izmed Rogovih postaj, tiste izpred dobrih trideset let, ko je tovarna koles proizvodnjo preselila na Letališko cesto, kjer je imela že prej del prostorov, za stavbo na Trubarjevi pa se je začela njena pot do zaščite spomeniške vrednosti.
Po osamosvojitvi, ko se je vodstvo tovarne koles Rog zaradi sprememb na trgu in velikih proizvodnih stroškov na Trubarjevi odločilo za opustitev dejavnosti na tej lokaciji, so selitev iz mesta izpeljali v podjetju Inženiring IBT, projekt je vodil Borut Burger. Kot pravi, so z Rogom že prej veliko sodelovali, poleg organizacije selitve pa so se dogovorili, da bodo na mestnem oddelku za urbanizem sprožili postopek spremembe prostorskega izvedbenega akta, ki bo omogočil spremembo namembnosti prej industrijskega objekta in celotnega območja tovarne.
»Nov prostorski akt je nastal in oddelek za urbanizem je naredil zazidalni preizkus z vabljenimi arhitekti, ki so projekte programsko temeljili na hotelu z igralnico. Tedaj se je namreč pojavil zainteresirani kupec, ki je območje nameraval spremeniti v hotel z igralnico,« se spominja Burger, ki ob tem poudarja, kako je bilo tudi v obdobju poosamosvojitvene privatizacije treba braniti pomen javnega. Poleg tega se je arhitekt v tistem času obrnil na zavod za spomeniško varstvo in opozoril na zanimivo Rogovo armiranobetonsko konstrukcijo, za katero je bil zaslužen Karel Pollak, ki je usnjarno na kasnejšem območju tovarne koles kupil leta 1900. Delavnico je obnovil in moderniziral, območje, ki je bilo v njegovi lasti do konca tridesetih let, obdal z zidom in zgradil tudi stanovanjsko vilo. Proizvodno stavbo je nadzidal v trinadstropni objekt, kar so naredili z železobetonsko konstrukcijo v vidni skeletni konstrukciji po Hennebiquejevem sistemu, kar je bil takrat edinstveni primer moderne skeletne fasade v Ljubljani. »Ob nastanku je bilo to zelo revolucionarno, v devetdesetih letih 20. stoletja pa zelo redko, da je tak objekt še stal, zato je bilo pomembno, da so ga zaščitili,« poudarja arhitekt. Pomen objekta in območja, ki je z odlično lokacijo ob Ljubljanici in v središču mesta zbujal različne investitorske apetite, pa je tedaj prepoznala in nanj opozarjala tudi mednarodna strokovna javnost.
Kolokvij Evrokulture v Ljubljani
Arhitektka Smilja Repič Burger, ki je bila zaposlena v službi za raziskovalno dejavnost na ljubljanski občini in med letoma 1993 ter 2004 članica mednarodnega združenja za družbeno-kulturni razvoj mest Evrokultura, je za četrti kolokvij, ki ga je gostila Ljubljana, mednarodni skupini arhitektov, urbanistov in sociologov predlagala delavnico o revitalizaciji degradiranega območja v mestnem središču. Kolokvij je potekal v maju 1995, za vzorčno območje pa je bila s soglasjem ljubljanskega oddelka za urbanizem izbrana nekdanja tovarna Rog. Takrat je bil kompleks že zapuščen in zanj je mednarodna strokovna skupina predlagala, da se osrednje tovarniško poslopje kot primer izjemne industrijske arhitekture zaščiti, ohrani zgodovinski spomin prostora ter nameni javni rabi, denimo za ateljeje, baletno šolo, galerijo, obrtniške delavnice, alternativno kulturo, knjižnico in drugo, pri čemer so tedaj še poudarili, da je javnost programov in hkrati rentabilnost mogoče doseči v prepletu s komercialnim programom v pritličju.
Kot pripoveduje Smilja Repič Burger, se je evrokolokvij v Ljubljani odvijal, ko občina za območje Roga še ni imela izdelane vizije. Zgoraj omenjeni urbanistični preizkus, da bi pridobili rešitve in predloge za novo namembnost območja, je mestna občina izvedla leto pred mednarodno delavnico, prispele rešitve pa so odražale prav tako že omenjena pričakovanja potencialnega investitorja. Upoštevanje tedaj v tujini že močno uveljavljenih usmeritev industrijske arheologije, torej pomena ohranjanja dediščine opuščenih industrijskih objektov, pri nas takrat z redkimi izjemami še ni bilo prisotno.
Od denacionalizacije
do občinske lastnine
Del kompleksa tovarne Rog so nato zaščitili leta 1998, po osamosvojitvi je na območju stekel tudi denacionalizacijski postopek in po njegovem zaključku je nepremičnino kupil LB Hipo, od njih pa jo je prek pogodbe o lizingu nato kupil MOL. V zvezi z revitalizacijo območja pa se je skozi desetletja Rogove zgodbe odvilo več scenarijev.
Kot pravi Smilja Repič Burger, so s pomenom oživitve območja na podlagi ugotovitev kolokvija Evrokulture seznanili vse župane v tistem obdobju in tudi po tem, ko je mesto že kupilo nepremičnino. Županja Vika Potočnik je celo imenovala projektni svet za začetek razvoja oziroma revitalizacijo območja, ki pa je v naslednjem mandatu zamrl. Kompleks je bil tako z izjemo nekaj projektov, ki so v njem gostovali, kot so festival Break, Bienale industrijskega oblikovanja in performans skupine C3, prazen in zapuščen do zasedbe leta 2006, s katero je na območju nastal avtonomni socialni, ustvarjalni in družabni prostor. Po MOL-ovi izselitvi uporabnikov nekdanje tovarne Rog, prenovi, ki je potekala od leta 2021, in nedavnem odprtju Centra Rog pa trenja in razprave o tem, kaj naj Rog bo, v javnosti še zdaleč niso zaključena.
