Idejna osnova za njegovo tezo prihaja od nekdanjega guvernerja Feda Alana Greenspana. Ta je v devetdesetih letih minulega stoletja trdil, da je bila rast produktivnosti dela onkraj predvidene v ekonomskem ciklu, takrat zaradi adopcije interneta, ključnega pomena pri ohranjanju nizke stopnje inflacije. Teorija je temeljila na tem, da večja produktivnost vpliva na večjo učinkovitost in nižje stroške proizvodnje, zaradi česar gospodarskim družbam tudi ob rasti povpraševanja ni treba toliko zviševati cen. Ker se plače prilagajajo počasneje kot cene, se to najprej pokaže kot nižja rast cen, ne pa kot višje plače. Nekateri ekonomisti tej teoriji nasprotujejo in so mnenja, da hitrejša rast produktivnosti dela omogoča gospodinjstvom, da manj varčujejo, zato ker pričakujejo višje dohodke v prihodnosti, gospodarske družbe pa več investirajo, saj pričakujejo višje dobičke. To dviguje nevtralno realno obrestno mero in posledično mora centralna banka držati ključne obrestne mere na višjih ravneh.
Kakšen pa je sploh vpliv umetne inteligence na produktivnost? Za zdaj študije pri številnih poklicih jasno ugotavljajo dvig produktivnosti delavcev. Predvsem je to dezinflacijsko za stroške storitev, kjer prevladuje delo. V proizvodnji se učinki kažejo bolj prek planiranja, napovedovanja povpraševanja, nadzora kakovosti in logistike. Toda prenos v končne cene ni samodejen. Nekatere študije kažejo, da se gospodarske družbe raje kot za nižanje cen odločajo za višanje marž. Zato lahko ista tehnologija hkrati znižuje mejne stroške in zvišuje marže. Ena od študij je vseeno našla neto dezinflacijski učinek na proizvajalčeve cene, ob tem da je učinek večji, večja ko je uporaba te tehnologije.
Jedro inflacijskega vprašanja umetne inteligence je razmerje med učinki ponudbe in povpraševanja ter negotovost, kateri bodo prevladali. Na ponudbeni strani lahko umetna inteligenca zviša produktivnost, zniža stroške dela na enoto proizvoda in avtomatizira dele nalog. Na strani povpraševanja bi lahko ta tehnologija prek višjih dohodkov, kapitalskih izdatkov za strežnike, energijo in programsko opremo ter prek razvoja novih produktov delovala tudi inflacijsko. Ravno investicijski val je tisti, ki številne institucije (MDS, BIS) skrbi, da bi lahko bil inflacijski in zvišal nevtralno obrestno mero. BIS meni, da bi po izpetju inflacijskega vala bili učinki deflatorni.
Kako se bo torej pričakovani dvig produktivnosti zaradi umetne inteligence prelevil v cene? Veliko bo odvisno od »demokratičnosti« in razširjenosti uporabe te tehnologije. Če bo ostala skoncentrirana v nekaj večjih globalnih gospodarskih družbah, se lahko velik del koristi prelije v višje marže in dobičke, ne v nižje cene. V primeru široke uporabe in večje konkurence pa je verjetnejši dezinflacijski izid. Zato sta za vpliv umetne inteligence na inflacijo skoraj enako pomembna kot sama hitrost tehnološkega napredka tudi protimonopolna politika in nadzor uporabe te v postopkih oblikovanja cen.