Slovenija naj bi v letu dni skoraj potrojila inštalirano moč sončnih elektrarn v državi, kažejo podatki evropskega portala ENTSO-E. Potem ko naj bi zadnjih pet let naša država na tem področju bolj ko ne stagnirala in se število novih sončnih elektrarn ni občutno povečalo, naj bi se v zadnjem letu zgodil izjemen razmah. Še januarja lani naj bi bilo v Sloveniji inštaliranih zgolj za 286 megavatov moči sončnih elektrarn, sredi februarja letos pa že za 702 megavata, kažejo evidence omenjenega evropskega portala, kjer zbirajo podatke o proizvodnji električne energije in inštalirani moči posameznih tipov elektrarn. Podatki so uradni, a napačni.

Neusklajene domače evidence

V zadnjem letu dni se je res zgodila tovrstna renesansa, toda ne tolikšna, kot prikazuje omenjeni portal. Napačni so predvsem podatki za minula leta. »Predpostavljamo, da so bile za prejšnja leta upoštevane zgolj moči preostalih sončnih elektrarn, brez tistih, ki so v sistemu samooskrbe,« sklepajo v družbi Sodo, kjer na nacionalni ravni zbirajo podatke o inštalirani moči sončnih elektrarn. Po njihovih evidencah smo imeli
ob koncu leta 2021 v Sloveniji za slabih 482 megavatov moči sončnih elektrarn. Lani so investitorji v omrežje priklopili dodatnih 225 megavatov sončnih elektrarn. Optimizem vliva dejstvo, da je uvodoma navedeni podatek portala ENTSO-E​ za letošnje leto (približno) točen: po podatkih Soda naj bi bilo ob koncu lanskega leta v naši državi inštaliranih za 707 megavatov moči sončnih elektrarn. Približno polovica teh je samooskrbnih, preostale so grajene za druge namene.

Evropski portali svoje podatke zajemajo iz nacionalnih evidenc, v čemer je po mnenju naših sogovornikov tudi razlog, da je prišlo do napake. »Podatki o sončnih elektrarnah so bili doslej v uradnih evidencah napačni in neusklajeni,« pravi član sveta za razvoj pri SAZU in energetski strokovnjak Drago Babič. »Razlika je med drugim izvirala iz različnih velikostnih razredov – eno je samooskrba, drugo so elektrarne nad enim megavatom – in metodologije spremljanja proizvodnje. V samooskrbi praktično ni evidence o proizvodnji, vodi jo vsak potrošnik (samo) zase, oddaja v omrežje pa je registrirana,« pojasnjuje.

Zgolj še mesečni obračuni za nove proizvajalce

V Sloveniji smo torej v zadnjem letu za približno tretjino povečali moč sončnih elektrarn, kar je omembe vreden napredek. »Najhitreje rastejo moči sončnih elektrarn za samooskrbo po sistemu letnega obračuna. Vzrok je predvsem v tem, ker se obračun energije in omrežnine (v delu za energijo) obračunava letno, kar za uporabnika pomeni, da mu elektroenergetski sistem omogoča brezplačno hranjenje presežkov proizvedene električne energije. Večina proizvodnje namreč poteka ob lepem vremenu, poraba pa večinoma ni sočasna z odjemom,« so enega od razlogov za razmah pojasnili v Sodu. Poenostavljeno bi lahko zapisali, da so investitorji javno omrežje poleti uporabljali kot nekakšen hranilnik za energijo, ki so jo nato uporabili pozimi. Proizvodnja in poraba sta se namreč obračunali na leto in tako so se poletni presežki in zimski primanjkljaji približno izravnali. Z začetkom prihodnjega leta se bosta poraba in proizvodnja poračunavali mesečno, a ne pri vseh. »Vstop v sistem letnega obračuna bo mogoč do konca leta 2024 za tiste uporabnike, ki bodo vlogo za izdajo soglasja za priključitev proizvodne naprave oddali najpozneje do konca leta 2023, kar je poleg visokih cen električne energije dodaten razlog za veliko zanimanje,« so dodali v Sodu.

Državljani in industrija

V zadnjem letu dni je sovpadlo več različnih dejavnikov, ki so ugodno vplivali na razmah sončnih elektrarn. Vlada Roberta Goloba je kmalu po prihodu na oblast začela javno spodbujati solarizacijo države. »V treh letih bomo tretjini slovenskih gospodinjstev omogočili dostop do skupnostnih sončnih elektrarn,« je poleti napovedal premier Golob. »S tem rešimo draginjo za vekomaj,« je dodal. Hkrati je ekipa okoljsko-energetskega ministra Bojana Kumra začela lajšati birokratske ovire za umestitev obnovljivih virov v prostor. A ti politični koraki še niso obrodili omembe vrednih sadov, ki bi jih lahko zaznala omenjena statistika.

»Največja spodbuda za gradnjo sončnih elektrarn je aktualna cena elektrike, ki bo ostala relativno visoka tudi dolgoročno. Veleprodajna letna cena je trenutno okoli 140 evrov za megavatno uro, srednjeročno med 100 in 120 evri na megavatno uro brez upoštevanja inflacije,« razlaga Babič. Energetska draginja je dala pospešek umeščanju samooskrbnih sončnih elektrarn, ki so jih državljani po vsej državi naglo inštalirali na strehe svojih hiš. Tako naglo, da elektrodistribucijskim podjetjem ni uspelo dohajati in sproti reševati povečanega števila vlog državljanov za priključitev sončnih elektrarn v sistem in vseh tudi ne odobriti, saj je interes državljanov bistveno presegel zmogljivosti omrežja, ki ni bilo zgrajeno za tako količino novih proizvodnih enot.

Svoje so dodali tudi v gospodarstvu in začeli vse več industrijsko-gospodarskih objektov opremljati z večjimi sončnimi elektrarnami. Lansko poletje je denimo na strehi Sparovega distribucijskega centra na Letališki cesti v Ljubljani začela delovati sončna elektrarna z močjo enega megavata. Še dve novi sončni elektrarni so v BTC City namestili na streho Atlantisa in dvorane 7. Ne nazadnje je omembe vreden tudi prispevek Holdinga Slovenske elektrarne, ki je lani v sistem priključil največjo sončno elektrarno v državi Prapretno. Njena moč presega tri megavate. Lani so v sistem priključili tudi sončno elektrarno Zlatoličje z močjo 2,5 megavata.