Holding Slovenske elektrarne (HSE) je v minulih dneh v »energetskem sporu stoletja«, kot so ga poimenovali bosanski mediji, dosegel pomembno etapno zmago. V središču tega mednarodnega spora, ki že skoraj desetletje poteka pred mednarodnima arbitražnima tribunaloma v Washingtonu in Beogradu, sta rudnik in termoelektrarna Ugljevik na ozemlju Republike Srbske. Arbitražni tribunal s sedežem v Beogradu je tako v minulih dneh izdal delno odločbo, da je družba Elektrogospodarstvo Slovenije (EGS) – to je pravna predhodnica današnjega HSE – upravičena do nadomestila, odškodnine zaradi nedobavljene električne energije iz termoelektrarne Ugljevik v Republiki Srbski v času od junija 2011 do decembra 2021 in zamudnih obresti od začetka lanskega leta do dneva plačila. Odškodnina, prisojena Sloveniji, vključno z obrestmi znaša 67 milijonov evrov, pri čemer je HSE po poročanju bosanskih medijev od termoelektrarne zahteva 80 milijonov evrov glavnice in 65 milijonov evrov zamudnih obresti. Ne glede na to, da družbo EGS po sklepu vlade v arbitražah zastopa HSE, pa prisojena odškodnina pripada EGS. Del odškodnine bo tako prejela država v svoj proračun, del pa HSE. Kolikšen natančno bo delež obeh, v HSE niso povedali. »HSE je v primeru uspeha tudi upravičen do določenega odstotka izterjanega zneska,« so zapisali.
Osnovni tožbeni zahtevek HSE v obeh tekočih arbitražnih postopkih, tako v Beogradu kot v Washingtonu, je sicer vreden približno 760 milijonov evrov, skupaj z obrestmi od leta 2014 naprej pa več kot milijardo evrov. Gre za enega najvišjih slovenskih mednarodnih tožbenih zahtevkov, ki – za primerjavo – skoraj dvakrat presega vsoto vseh zahtevkov bosanskih in hrvaških varčevalcev v primeru Ljubljanske banke. Predvsem zaradi višine zahtevka bo imel končni epilog energetskega spora nedvomno pomembne mednarodne razsežnosti.
Za kaj gre?
Zgodba se začenja v začetku osemdesetih, ko sta bili tako Slovenija kot BiH del skupne države. EGS, pod katerim je bila združena vsa republiška energetika, je tedaj sofinanciral gradnjo termoelektrarne in rudnika Ugljevik. V zameno naj bi v naslednjih letih od tam prejemali električno energijo. Termoelektrarna Ugljevik je bila končana leta 1985, EGS pa je elektriko dobival nekako do leta 1991. Po začetku vojne v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem pa so bile omrežne povezave prekinjene in s tem dobava elektrike. Takrat se je slovenska zgodba z Ugljevikom končala, pravdanje pa začelo. EGS si je po ponovni vzpostavitvi daljnovodnih povezav v devetdesetih sicer še prizadeval za dobavo elektrike, a pri tem ni bil uspešen. Spor je naslednje desetletje poskušal rešiti po mirni poti, nato na bosanskih sodiščih in nazadnje, leta 2014, na ad hoc arbitražnem sodišču.
Slovenska stran tako ves čas zatrjuje, da ima pravico ne le do tretjine proizvedene električne energije iz Ugljevika, temveč tudi do povračila svojih vložkov v termoelektrarno in denarnega nadomestila, ker sredstev, ki jih je vložila v projekt, ni mogla uporabljati. Uvodoma omenjena arbitražna razsodba je torej delni epilog enega od dveh sporov, ki se je začel leta 2014 in je povezan s temi vlaganji v termoelektrarno Ugljevik ter približno petimi teravatnimi urami električne energije, ki v Slovenijo nikoli niso prišle. V prihodnjih mesecih in letih bo arbitražni tribunal odločal še o višini obresti za obdobje med junijem 2011 do konca leta 2021. Prav tako ostaja odprto vprašanje nedobave električne energije od začetka lanskega leta naprej.
Dva spora
V »zadevi Ugljevik« sicer, kot je bilo že omenjeno, potekata dva spora: v opisanem sporu torej sodelujeta HSE in termoelektrarna Ugljevik, HSE pa v vsebinsko povezanem sporu pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu toži tudi državo BiH, in sicer zaradi kršitev sporazuma, ki je bil sklenjen v času skupne države. V tem primeru bo arbitražni tribunal ugotavljal temelj odškodninske terjatve in višino škode zaradi kršitev pravil o zaščiti tujih investicij, so pojasnili v HSE. Ta investicijski arbitražni postopek se bo po večletnem mirovanju po zaključku uvodoma opisane ad hoc arbitraže zdaj lahko nadaljeval.
A tudi v tem primeru HSE dobro kaže: že pred šestimi leti je arbitražni tribunal v Washingtonu sklenil, da je EGS upravičen do vračila svojih denarnih vložkov v termoelektrarno Ugljevik, do nadomestila, ker s tem denarjem desetletja ni mogel razpolagati, in tudi do tretjine električne energije iz termoelektrarne. V nasprotju z napovedmi bosanskih medijev po zadnji obravnavi v Haagu leta 2017, da so Slovenci arbitražo praktično že izgubili, je tribunal leta 2020 izdal vmesno odločbo, s katero je zavrnil vse ugovore BiH. Na 233 straneh se je tribunal opredelil, zakaj je pristojen za odločanje glede ključnega vprašanja: kaj je bilo kršeno in kdo je to kršil. Tribunal je prav tako potrdil, da je EGS upravičen do tretjine električne energije iz termoelektrarne, ni pa se še opredelil glede višine terjatev. Kljub vsebinsko pomembni vmesni odločbi tribunal tudi ni sprejel dokončne odločitve, temveč je (in bo) počakal, da odloči beograjski tribunal, šele zatem bo dokončno odločil o odgovornosti BiH zaradi kršitve mednarodnega prava.
Četudi je vse to za HSE pomembna etapna zmaga, si ne more obetati, da bi mu BiH lahko poplačala celotno terjatev. Za primerjavo: letošnji proračun BiH je težek okrog 665 milijonov evrov. Zato naj bi si HSE neuradno prizadeval dobiti dosojeno vrnjeno v naravi. Bodisi v obliki lastniškega deleža v Ugljeviku, čeprav je termoelektrarna za današnje standarde docela zastarela in ne izpolnjuje evropskih zahtev glede izpustov, bodisi v obliki električne energije iz elektroenergetskega sistema Republike Srbske.
