Eno temeljnih prizadevanj države in akterjev v gozdno-lesni verigi je povečati sečnjo v zasebnih gozdovih. Gre za dolgoročno problematiko, ki je državi doslej ni uspelo razrešiti. Še več, pogosto se pojavljajo najrazličnejše goljufije pri količinah in kakovosti odkupljenega lesa.
Po zadnji analizi Zavoda za gozdove (ZGS) je bilo v Sloveniji lani 410.000 zasebnih lastnikov gozdov, ki so imeli v lasti skoraj 908 hektarjev oziroma 77 odstotkov gozdov. Skupaj so posekali 2,8 milijona kubičnih metrov lesne biomase, približno polovico od možnega poseka. Od 7,17 milijona možnega poseka je bil v letu 2021 realiziran posek 4,1 milijona kubičnih metrov lesne biomase, so pojasnili na ZGS.
Po pojasnilih Marjana Hrena, predsednika Zveze lastnikov gozdov Slovenije (ZLGS), ki povezuje 29 društev lastnikov gozdov, so bili na zadnjem srečanju na gospodarskem ministrstvu podani številni predlogi za izboljšave. Ena ključnih je, da zasebnih lastniki gozdov potrebujejo boljše podporno okolje; poleg finančnih rešitev na državni ravni med drugim tudi strokovno usposobljen kader. Predvsem za tistih 130.000 ljudi, ki imajo v lasti od enega od deset hektarjev gozda in obvladujejo približno polovico zasebnih gozdov. Tisti z več kot desetimi hektarji, ki imajo v lasti okoli 40 odstotkov zasebnih gozdov in so v veliki meri odvisni od dohodka iz svojih gozdov, lahko na trg vstopajo samostojno, je dejal Hren. Po njegovih besedah se v tretjo skupino uvršča okoli 260.000 lastnikov z manj kot hektarjem gozda, ki bi jih bilo za spodbujanje sečnje treba obravnavati z drugačnimi ukrepi.
Unikum v slovenskih gozdovih
Eden od temeljnih ciljev je imeti manj nepotrebnih posrednikov. »Ne moremo dopuščati, da so številni prevozniki iz gozdov tudi posredniki pri prodaji lesa,« je poudaril Hren. V zadnjih letih se je izrazito povečalo število podjetij in samostojnih podjetij za opravljanje dela v gozdovih z le enim zaposlenim. Veliko podjetij je med seboj povezanih, stalno se zapirajo in ustanavljajo nova. Kljub velikemu številu podjetij pa lastniki gozdov težko najdejo izvajalce del v gozdovih. Zato se lastniki težko odločajo za sečnjo, kar se izraža v nižjem poseku.
Po njegovih besedah je izrazito močna vloga odkupovalcev lesa v slovenski gozdno-lesni verigi unikum. V sosednji Avstriji so manjši lastniki gozdov povezani med seboj. Pogodbe z žagami imajo sklenjene neposredno, podjetje, ki skrbi za dela v gozdu in transport lesa do žag, pa od vsakega prodanega kubičnega metra lesa prejme določeno nadomestilo za stroške. S tem na trgu ni potrebe po posrednikih, odkupovalcih lesa, ki med odkupom in prodajo kujejo razmeroma visoke dobičke. V Sloveniji se po drugi strani les pogosto prodaja preprodajalcem na kamionskih cestah v gozdovih, ki nato služijo s prodajo lesa žagam.
Poleg zagotovitve sredstev in ustreznega kadra bi bilo za povečevanje sečnje v zasebnih gozdovih po mnenju Hrena smiselno licenciranje odkupovalcev lesa pri državnih organizacijah. Ti bi gozdove lahko upravljali na podoben način, kot upravniki upravljajo večstanovanjske stavbe.
Plačilo na roko
Kakšne razmere vladajo pri odkupu lesa v zasebnih gozdovih v (pre)številnih primerih, kot opozarjajo naši viri, nazorno priča zapis pravnika Jurija Obreze, objavljen na spletnih straneh Gozdarskega inštituta Slovenije. S kaotičnim stanjem na specifičnem trgu se je Obreza seznanil, potem ko ga je teta prosila, da na podlagi odločbe o izvedbi sanitarne sečnje in preventivnih varstvenih del poskrbi za sečnjo, spravilo in odkup odkazanih dreves. Kljub previdnosti so ga vedno znova prinašali okoli, tako pri količini kot pri kakovosti lesa, mu določali oderuške cene, zahtevali plačilo na roko, drevesa sekali, ko ga ni bilo zraven v gozdu, čeprav je bilo dogovorjeno drugače, sečnjo pogojevali z odkupom lesa …
Da bi se izognili najrazličnejšim manipulacijam, Obreza lastnikom zasebnih gozdov svetuje, da izpogajajo primerno ceno, da so pozorni pri dajanju napačnih podatkov o (ne)kakovosti lesa, da je treba zahtevati tehtalne liste in biti prisoten pri tehtanju, da mora sekač sečnjo na zahtevo lastnika gozda opraviti v njegovi navzočnosti in na dogovorjen termin, da je v pogodbo o poseku in spravilu treba vnesti morebitne pretvornike iz mase lesa v njegovo prostornino, da se podatki na dobavnicah in računih ali odkupnih listih ujemajo, saj je podatek o približnem volumnu lesa na kamionu na dobavnici lahko zavajajoč in nepotreben. Da bi se izognili težavam, se je treba dogovoriti, da sekač odgovarja za morebitno škodo, ki bi jo pri sečnji povzročil drugim lastnikom gozda, poskrbeti, da gozdno zemljišče za seboj pospravi, da se pri prodaji in odvozu manj kakovosten les odvaža skupaj s kakovostnejšim. Četudi je izvajalec del vpisan v portal Moj gozdar, to še ne zagotavlja njegove poštenosti, je opozoril Obreza.
