Sprejeta odločitev vrhovnega sodišča glede kreditne pogodbe v švicarskih frankih »ne pomeni nove sodne prakse vrhovnega sodišča, saj bodo tudi vse nadaljnje odločitve vrhovnega sodišča glede kreditov v švicarskih frankih odvisne od vsakega obravnavanega primera posebej«, so se na omenjenem sodišču odzvali na navedbe Združenja Frank. Tam so pred dnevi zadnjo sodbo vrhovnega sodišča interpretirali kot »prelomno« in zapisali, da po mnenju pravnikov, ki zastopajo kreditojemalce, argumentacije omenjene sodbe ne bo več mogoče presegati, s tem pa da se je vzpostavila sodna praksa tudi za vse preostale tožbe proti bankam.
Prva drugačna sodba
Spomnimo, vrhovno sodišče je pred dnevi razsodilo, da je konkretna kreditna pogodba, vezana na švicarski frank, nična. Kredit v švicarskih frankih, ki sta ga najela kreditojemalca, namreč predstavlja neomejeno valutno tveganje, ki so mu izpostavljeni samo kreditojemalci, zato takšna pogodba povzroča znatno nesorazmerje v škodo potrošnika. Sodišče je zavrnilo revizijo sodbe, ki so jo zahtevale banke, in s tem potrdilo sodbo v prid tožnikov. Pravkar končani sodni postopek je v vrsti sporov med posojilojemalci v frankih in bankami prvi, v katerem je vrhovno sodišče odločilo v prid kreditojemalca. »To je obenem prva sodba vrhovnega sodišča glede kreditov v švicarskih frankih, s katero je bilo dokončno ugotovljeno, da gre za nično kreditno pogodbo. Pravnomočna sodba je tako potrjena,« so zapisali v Združenju Frank in ocenili, da je sodba tudi temelj za prihodnjo sodno prakso. A to ne drži, so se na izjavo odzvali tako na vrhovnem sodišču kot v Združenju bank. »Gre za posamičen primer, sicer pa ostaja sodna praksa vrhovnega sodišča nespremenjena. To potrjuje tudi nadaljnja praksa prvostopenjskih sodišč, saj je bila z upoštevanjem sodbe vrhovnega sodišča že izdana sodba prvostopenjskega sodišča, ki je tožbeni zahtevek na ničnost v celoti zavrnilo in ugotovilo, da kreditna pogodba, vezana na švicarski frank, ni nična,« so povedali v Združenju bank in poudarili: »Sodba vrhovnega sodišča potrjuje stališče, da je treba v zadevah kreditojemalcev v švicarskih frankih primere presojati posamično in da zakonsko urejanje ni primerno.«
Bistveno drugačno dejansko stanje
V zadnjem sodnem primeru je bilo namreč ključno, da se ugotovljeno dejansko stanje razlikuje od primerov, ki jih je doslej obravnavalo vrhovno sodišče. Na banki so namreč vedeli, da sta bila kreditojemalca sposobna najeti kredit le v švicarskih frankih in da evrskega ne moreta dobiti. Banka jima ni pojasnila valutnega tveganja; seznanila ju je le s tistimi informacijami, ki so bile zapisane v pogodbi in na spletu, so posebne okoliščine sodbe pojasnili na vrhovnem sodišču. Prav te pomenijo ključno razliko med zadnjo in prejšnjimi sodbami: pri nobeni prejšnji sodbi namreč sodišče ni ugotovilo, da pojasnilna dolžnost banke do kreditojemalca ni bila opravljena. Vrhovno sodišče pa se pri svojih odločitvah opira prav na presojo, ali je bilo valutno tveganje kreditojemalcu v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno, torej kakšna je bistvena posebnost pogodbe v tuji valuti in kaj to pomeni za kreditojemalca. »Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil in zato pogodbene določbe ni mogoče šteti za jasno in razumljivo, je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe,« so dodali na vrhovnem sodišču.
Za presojo je vrhovno sodišče uporabilo enaka merila kot v predhodnih odločitvah, v katerih je ugotovilo, da kreditne pogodbe, vezane na švicarski frank, niso nične. Sodnike je zanimalo, ali je banka ustrezno izpolnila pojasnilno obveznost, in če tega ni storila, ali je banka ravnala v dobri veri ter ali obstaja znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank, so izpostavili tudi v Združenju bank. »Vrhovno sodišče je izrecno poudarilo, da je ključno, da sodišče v okviru presoje nepoštenosti opravi oba testa. Slednje potrjuje, da ostaja sodna praksa vrhovnega sodišča v zvezi s kreditnimi pogodbami, vezanimi na švicarski frank, ustaljena in enotna,« so zapisali in poudarili, da je šlo v konkretni zadevi za bistveno drugačno dejansko stanje od primerov v predhodni sodni praksi vrhovnega sodišča, zato je bil posledično v konkretni zadevi dopusten odstop od sodne prakse.
