Kljub zavajajočim inflacijskim podatkom so številni vlagatelji, ki so konec preteklega leta povečali svojo izpostavljenost skupnemu evropskemu delniškemu indeksu, v zadnjih dveh mesecih dosegli zavidljive, dvomestne donose. Še posebej tu izstopa nemški indeks DAX, ki je s 13-odstotnim donosom od začetka leta dosegel rekordnih 22.600 točk. Kljub trenutni skokoviti rasti pa so evropski delniški trgi še vedno občutno podcenjeni v primerjavi z ameriškimi, predvsem zaradi anemične gospodarske klime. Države evrskega območja so v zadnjem četrtletju preteklega leta dosegle zgolj 0,9-odstotno letno rast, medtem ko je nemško gospodarstvo v istem obdobju upadlo za 0,2 odstotka. Bolj realno sliko tako ponuja evropski obvezniški trg, kjer se je zahtevana donosnost dolgoročnega nemškega dolga v zadnjih dveh mesecih zvišala z 2,05 na 2,65 odstotka.
Zakaj torej nemški delniški indeks, kljub upočasnjeni gospodarski rasti in višji zahtevani donosnosti državnega dolga, še naprej raste? Preprost odgovor je, da – tako kot objava ECB – tudi rast indeksa DAX ne odraža dejanskega stanja nemškega gospodarstva. Presenetljiva rast namreč izvira iz pričakovanj kapitalskih trgov, da se obetajo spremembe v nemškem političnem vrhu. Konec tedna bodo v Nemčiji potekale težko pričakovane predčasne parlamentarne volitve, na katerih se nam obeta zanimiv boj med krščanskimi demokrati in skrajno desnico. V predvolilnem obdobju ob stagnaciji nemškega gospodarstva v ospredje vse bolj stopa tudi rusko-ukrajinska vojna in mirovna pogajanja, ki pozivajo k višjim izdatkom za obrambo EU. Ameriška administracija pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa namreč pričakuje, da bodo članice – kljub zvezi NATO – primarno same poskrbele za varnost evropskega prostora. Čeprav ZDA pričakujejo višje izdatke za obrambo, evropskih predstavnikov na pogajanja med Rusijo in Ukrajino niso povabili, kar je med evropskimi politiki povzročilo veliko nezadovoljstva. Izključenost pri geopolitičnih odločitvah in skrb zbujajoče pomanjkanje rasti v največjem evropskem gospodarstvu predstavljata ključni izziv za prihajajočo nemško koalicijo. Stabilna nemška vlada bi s premišljenimi potezami lahko znatno prispevala k večji konkurenčnosti tako Nemčije kot tudi širše regije.
Evropa se je znašla na razpotju, ki terja odločnejše korake, saj imajo sprejete odločitve lahko daljnosežne posledice ne le za varnost regije, temveč tudi za bližajoče se trgovinske spore z ZDA in Kitajsko. Nekatere potrebne korake je v svojem poročilu predstavil nekdanji italijanski premier in predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi, ki je predlagal, da bi se Evropa z obsežno deregulacijo povzpela nazaj na vrh svetovne konkurenčnosti in dosegla boljšo ekonomsko blaginjo. Na katero pot se bo torej podala Evropa?
